Zločin je bil. Ziher. Pomoje to da sem zvečer gledala film. Pa da sem gladko odjebala telefon sredi noči (in ja ob 00:13 je noč). Mogoče je bilo pa kaj drugega. Vedno je nekaj.

Za kazen sem že ob pol osmih sedela v dvorani KinoDvora in gledala Darfur-War for Water. 

Potem sem šla hladnokrvno na pico. Ker v dvorani nismo smeli jesti in ker so nas opozorili da nas bo misel na hrano tako ali tako minila. Mene misel na hrano ne mine kar tako.

Hladnokrvnosti sicer ni povzročil film. Oni majo tudi zločine in kazni. Kot jaz. Kot vsi. Njihovi so hujši. Ampak perspektiv je pa več.

Evo. Še en zločin. Sploh se mi ne da podati mnenja o grozotah na drugi strani sveta. Priznam. Ampak to je samo trenutno stanje. 

Za kazen? Ne vem… Najbrž bom prebrala še kakšno stran skrajšane verzije Zločina in Kazni in pridno izpisovala obnovo. 

Uh. Prava zločinka. Danes grem ven. Tekila? In pred drugo zjutraj me ne bo doma. Moja mati je blaženo izdahnila končno. Za kazen imam jutri vseeno šolo. 

Eh. eh.

Ampak midva. Midva sva se morala iti nekaj česar se ne igra nihče drug. Midva sva morala imeti tisto kar nihče nima. Tisto kar jih večina ne razume, druga večina pa si to želi. In stvar se je sprevrgla v psihično, globoko, nenavadno razmerje. Jebeš. 

To kar je bilo. Je bilo mmmmmm. Saj še ni konec, samo stvari so se vmes malo obrnile.

Zdaj. Zdaj se bodo stvari spremenile. Zaradi mene. Zaradi Njega. Meni. In Njemu.

Zdaj bom žurala. Plesala. Divje. Ne bom razmišljala, ne bom se zadrževala. Izivala bom da glava peče. Sebe, Njega, celo Ljubljano, cel Svet. 

Pravzaprav se gre za dokazovanje. Najprej sami sebi. Da zmorem, da znam, da z mano ni nič narobe. Njemu. Njemu, da ni edini na svetu. Da živim. Da nisem samo Njegova (prijateljica), da sem še od drugih, mnogo drugih. 

A ni bedno da na vse v mojem življenju vpliva On. Če ga ne bi spoznala, če me ne bi razbesnel (večkrat), če me ne bi znal objeti in se dotakniti bi bilo vse drugače. Jaz bi bila drugačna. Okrivimo ga, za kar ga lahko.

Trenutno. Trenutno te sovražim. Vse na tebi. In točno to, kar najbolj sovražim. Mi je pravzaprav najbolj všeč. Ironija. In patetičnost.

Ker sploh obstajaš. Ker ohranjaš stike z mano. Ker me imaš rad. Ker si tam zame. Ker si tabornik. Ker se voziš z monociklom. Ker maš bolj zdresiranega psa. Ker si bolj free. Ker si ogleduješ fazanke. Ker si sposoben česar jaz nisem. Ker mi nočeš nameniti niti enega objema in dotika. Ker mi še vedno povzročaš metuljčke. Ker mi namenjaš poglede (ki bi mi najbrž morali kaj povedati). Ker misliš da bova midva za vedno. Ker si me (samo) enkrat zares lepo zmasiral. Ker me spravljaš v jok. Ker imaš butasta vprašanja, zakaj bi me motilo če bi položil mojo najboljšo prijateljico. Ker me voziš na grad. Ker me predstavljaš svojim prijateljem in si potem ljubosumen nanje. Ker veš o meni več kot mislim da veš. Ker te skrbi zame. Ker razumeš skakanje po lužah. Ker se ukvarjaš z mojimi prijateljicami. Ker mi vedno plačaš kosilo. Ker nočeš sprejeti moje finančne pomoči. Ker se dobro razumeš z mojo familijo. Ker se znaš obnašat. Ker si lep. Ker se zanimaš za vse. Ker se med poletjem učiš žonglirati. Ker se pustiš razvajati. Ker znaš razvajati. Ker poslušaš. Ker znaš uživat. Ker je tudi tebi najina tišina prijetna. Ker hodiš razmišljat v tivoli. Ker maš čudne predstave o ženskah. Ker znaš povedati na glas. Ker se zares trudiš. Ker me stisneš k sebi da dobesedno zgubim tla pod nogami. Ker samo ti zbujaš tako nežno. Ker ti zaupam. Ker se spomnim vseh poljubčkov. Ker si trenutno samski. Ker ne boš več dolgo samski. Ker maš emo gate. Ker znaš kuhati. Ker popravljaš bicikle. Ker se zanimaš za moje interese. Ker prijatelje sprašuješ naj me vprašajo če imam kakšnega tipa. Ker znaš gledat filme. Ker očal ne nosiš redno. Ker hodiš počasneje od mene. Ker deliš z mano. Ker me potrebuješ. 

Ker te ljubim. Sej te ane?

Človek se zaradi takih stvari lahko kar precej zasekira. Kar precej premleva… (Pa bolj malo naredi)

Odnosi z večino, dejansko dobesedno večino, so na trenutke prav mučni. Recimo zdaj. Trenutno so mi ljubši tisti bivši ljudje. Tisti ki sem jih že odjebala. Ali oni mene. Prav simpatični se mi zdijo. Ker so bivši seveda. Ker se ne ukvarjajo z mano in jaz ne z njimi. Ne zanima jih kako sem in mene ne kako so oni. Ne vzbujajo slabe vesti. Ne prisilijo te, da jih pokličeš in vprašaš kako si, kje si in kdaj se dobimo, samo zato ker nosiš naziv prijatelja.

Sama s sabo se počutim skorajda odlično. 

Želim si stran. Tja, kjer me ne poznajo. Tja, kjer bi lahko začela znova. In bi bila tisto kar sem. Kjer ne bi imela problemov z nošenjem flourescentnih lakastih balerink ali 2,3,5,10 centirmetrskih pet. In tudi z družabnostjo ne.

Želim si biti drugačna. Želim si imeti drugačen karakter. Nočem se počutiti zatrta. Nočem prikimavati in se strinjati in prilagajati. Nobenemu razen sebi. In morda še komu. Komu ki ga še ne poznam, ki je tam. Nekje. Enkrat. Ko bom odšla stran.

In ne to mi ne bo predstavljajo problemov, kot mnogi mislijo. Ker bom drugačna. Takšna kot me ne poznate. In me nikoli ne boste poznali. Sploh pa niste vredni. Vsaj zdajšnji ne. 

Mogoče v tem grmu tiči zajec. Ampak potem sem rajši stara devica. 

Grem jest. Najbolj pametno. Dokler ne mine. Jutri bo boljše. More bit. Sošolko, ki me neprestano omenja na blogu (z dobesednim navedkom) bom pa po gobcu in njeni krivi zobje ji bodo izpadli. 

(ps. pri odnosih sem govorila bolj ali manj o odnosih z ženskami. s tipi je čisto drugače. kdaj drugič)

(pps. obsesija z madonno še ni minila. če slučajno koga zanima)

Sicer pa sem ugotovila da, ce ze pisem, ne pisem nic pametnega. Vse skupaj je bolj v smislu kako sem se zjutraj zbudila, sla na skret, v trgovino, se popraskala po riti, jedla, gledala tv… In to mi ni niti najmanj vsec, ampak napise se pa kar samo od sebe.

Drugace pa svoje pocitnice srednje uzivam. Sosedje so mi za en teden pustili kljuc, macka in 50 evrov. Ce bi jaz ne bila jaz, bi lahko to fenomenalno izkoristila, tako pa izkoriscam samo na pol. Ampak recimo, da je teden se dolg…

Vojna in mir me caka.