10 minut
2 10 2008Tvoje oci so siroko odprte. Tudi celjusti ti ne uspe obdrzati skupaj. Poslusas ko govorim in govorim, govorim kot navita.
Meni pogled uhaja na tvoj pulover. Na tisti pulover, ki me je grel lansko jesen in ki ga nisem smela prati. In vem zakaj ga nisem prala.
Zdrznem se ob izrazu na tvojem obrazu ko izrazis presenecenje nad mojim super pocutjem, velikem nasmeskom in lahkem koraku. Na kratko pripomnis, da se mi je ocitno ogromno dogajalo v dveh tednih kar se nisva videla. Presenetljiva pripomba. Naj bi to kaj pomenilo?
Pravzaprav se mi v zadnjih dveh tednih kar se nisva videla ni dogajalo nic posebnega. Problem je bil v 10 minut stlaciti pretekle in prihodnje dogodke.
Odhajam v Amsterdam. Brez tebe. Zakaj si zazelis kartico mi ni cisto jasno. S tem Amsterdamom sem te vec kot ocitno omamila. A si zelis it? A mislis da bi bilo tam kaj drugace?
Skregala sta se. Vem. Naredila je popravca. Vem. Ne sprasuj kako vem. Vem, kristalno mi je jasno. Ampak me ne zanima ves. Pravzaprav mi dol visi. Naspidirana sem in ona ni v dometu mojega zanimanja. Se tebe sem potisnila bolj na rob. Vseeno ti tega ne povem, ker vem da bo vse drugace ko se bova poslovila in bom odsla spat.
Vem da si me hotel videti. Nekaj je bilo. Ponosna sem nase, ker se ti nisem pustila, ker nisi vplival na mojo dobro voljo. No vsaj v tistih konkretnih 10ih minutah. Takrat vidis da tudi jaz zivim. Brez tebe. Mislim da ti bo enkrat zelo zal. Ja. Ti bo.
Kategorije : On, moje
