the proof is in the pudding

Danes imam obute ta sexi intimissimi gatke. Pa ta hudo majco z diamantki. 

Mimogrede sem v Skalci odkrila kakav pod skalco. Kavni liker, kakav in kup smetane. MMM.

Oh in da slucajno ne pozabim. Javila sem se matematiko. In dobila pet. Itak.

Fotografi so nas ignorirali. Me pa njih. Pha.

Avtobus je bil poln. 

Kaj ce bi imeli dan brez davkov.

Aja, pa se Jana sem srecala. Me je zelo lepo objel, ozmerjal za piflarko, zaslisal in nadaljeval pot. 

Nepomembnosti pac.

Jesenski dan. Topel jesenski dan. Grejem se pri nekom. In mi je všeč. Zelo všeč. Ker, ne vem. Ker pač. Ker se dotikam tega nekoga. Ker se tudi on mene dotika. Ker se zadnje čase precej zajebavava na račun majhnih sexi neumnosti. O scenah brez kopalk. In o ščemenju. Pa o tem od koga je kdo. Pripravljamo se tudi na maturanca, kar se zgodi tam ostane tam. “Popraskaj me tam” “U sexi” Noga se mi bo začela trest” “Ja ja men je tut zdej toplo postal” Sedim mu med nogami. Jasno? Ko zazvoni in je odmora nepreklicno konec, me stisne, tako da se komaj izvijem izmed njegovih nog in odkorakam na španščino. Doda še nekaj opazk. In vsak pristane v svojem razredu.

v ušesa mi udarja surov rock
solo kitara samo zame
njegova trzalica že igra po mojih žilah
pogled
in ve da sem njegova 

V prepričanju, da je ponedeljek ali torek, morda pa tudi sreda, četrtek ali petek me je pognalo iz postelje. V vsej vnemi, zakaj za vraga nimam navite budilke, je telefon padel 2 metra globoko, jaz pa sem se spomnila da je vikend. Ouje. 

Bilo je še zgodaj. Za mislijo da je sobota in da bi se morda zvalila na drugi bok in še malo zaspala, sem pomislila na nove čevlje. Ki so mi preveliki. Ouje. 

Torej sem zamorjeno lovila še zadnje zaspančke. Potem je začel tuliti pes in na njega moja mati. In maček je nekaj plezal po omarah. Kar naenkrat pa še tamala. Najraje bi tulila. Najhuje je da zjutraj res dobro slišim, samo zjutraj. In ravno zjutraj si ona nabija rebelde prek ipoda¹ in potem gre in si hladnokrvno prižge televizijo. Na glas. Ouje. 

Jaz sem pravzaprav vseskozi v glavi pisala post. Ampak mi srce ni dalo vstati iz tople postelje.
Preklinjam h&m fake svilene pižame. Če me ne zebe v ledveni del, se mi pa še kakšen od zadnjih treh gumbov ki so ostali, odpre. Pogled na moje joške je veličasten. Kao.

In zdaj so tu spet zoprni dnevi. Pa ravno sem se enih rešila. đizs krajst. In bom spet jaz vsega kriva. Tako kot sem kriva ker je včeraj moji mami požrlo mojo bančno kartico. Jaz sem kriva, ker sm dala napačno pin in ko sta se spomnili da bi preverili če je prava in sem jima dala pravo, sta seveda že tretjic vtipkale napačno. Talenti. Kriva sem bila pa jaz. In moj zoprn glas. Do stropa pač nisem skakala ko sem izvedela. Potem naj bi gledala še tamaline nove pridobitve. Jap, ziher. 

Da ne govorim sploh o novih čevljih. Ali pa o sošolkinem blogu. Jap, dala si bom duška in popljuvala. Ali pač ne. Iz golega dolgčasa sem včeraj šla malo prečekirat in zagledam zgodbico o sebi, pravzaprav o mojem imenu, zraven seveda moje točno ime (celo prav napisano) in me je kar dvignilno.
Zgodbica govori o prof. za slovenščino ki si je želela otroka poimenovati takointako potem pa je nekoč nek prijatelj pripeljal neko ščene, popolnoma zanemarjeno in oh in sploh s takšnimintakšnim imenom In moje ime je to in to. Blazno smešn. Res.
Ampak lahko verjamete da je moje ime zakon. Bolj kot si lahko kakšna ana, kaja in urša sploh predstavljajo. Pha. [dvigne nos in hladnokrvno zapusti stavbo]

Mislim da bom jokala. Pa sploh še nisem omenila svojih odnosov do soljudi in svojih občutkov do soljudi. Damn. Mogoče bom jokala cel dan.

1. jap slisala sem skozi njene slusalke [↩]

Hočem napisati pesem. Pa ne gre. Počasi začenjam dvomiti v svoj takoimenovani talent. Vsaj ljubezen je ostala. Zato bom napisala post, ki ga Smukc komaj čaka, a še ne ve, da ne bo nič posebnega. Preveč sem navadna.

Danes sem sanjala.

Hočem pravljico. Mislim da mi ni namenjena. Vsakemu je namenjena? Nama ni namenjena.
Tolažim se s tem, da je najina zgodba predobra za pravljico. Najina pravljica bi bila posebna, ne tista o princu in princeski. Morda pa tudi. Ne vem.
Mogoče usoda ne mara črnih ovac, mogoče bi skupaj, midva, uničila svet povprečnih iluzij. Pogledujem na uro in na koledar in razmišljam da sva morda zamudila najin vlak. Vse kaže da imava še čas. Da naju čaka. Pa naju bo? Vlak že, vlak. Vlak je vedno tam. Kaj pa najine glave? Najini srci?

Na obzorju polno upanj in iluzij. In vsakič ko se mu približam se oddalji.

Luna šepeta tvoje ime.
Pod afriškim nebom se zvezde predajajo sencam pariških ulic.
Breze se predajajo vetru.
Vrtnica Malemu Princu.
Jaz tebi.

Lažem. Jaz nisem jaz.
Izzivaš me. Branim se.
Postajam nora.
Tvoja vztrajnost izgleda kot da je brez meja. Vse ima meje. 

Lets make love and then we’ll see.

Počasi bom odšla. Zaželela ti bom veliko sreče. Potreboval jo boš. Sreča se vedno potrebuje.
Vsak konec je srečen. Samo iz pravega zornega kota moraš pogledati. 

Počasi bom odšla. Vse preveč stvari moram še postoriti. Psu moram dati zadnjo tableto, matematična naloga se ne bo naredila sama, domače branje ne prebralo samo, zmanjkalo je kruha in ostalih sestavin, pa še toliko neurejenih misli.

Začetek in konec nenapisane pesmi.

Hotela sem nekaj napisati. Spet eno pateticno objavo. Ampak ne bo potrebno. Prvic, ker sem pojedla sendvic in sem malo boljse volje, drugic pa ker me je nekdo ze prehitel in napisal mnogo bolje kot bi napisala jaz. Jaz bom pisala jutri ali pojutrisnjem, pa se rebelde moram omeniti v prihodnjih dneh.

Lahko noc.

Beri tukaj.

Ha! Požrite se. Meni že ne boste govorili da sem nesposobna in  da ne znam delati.¹ Tegale lepotca smo prodali gospodu iz Velenja.² Ki se je izključno za to priložnost pripeljal v Ljubljano. Cena: 60 euričev in če bi bila vsota večja, bi ga še vseeno prodali. Take this!

———————————————————————————-

Delitev je bila 50-50. Ker si pač nisem mislila, da bo prodan že drugi dan po objavljenem oglasu, se nisem z Njim nič menila. In prav je tako. Zdaj sva oba srečna. Se mi zdi. On je profitiral 5 eurouv,³ jaz pa tako ali tako nisem barvala zaradi kakšnega zaslužka. Treba bo odpreti biznis. Here we come.

1. med počitnicami pač nisem delala. zaradi spleta okoliščin, pa tudi ker mi ni bilo treba [↩]
2. no, On ga je prodal [↩]
3. kupil ga je za 25 [↩]

Danes je bil športni dan. Naša šola je kulj.

Če bi vedeli da nas bodo popisali samo spodaj sploh ne bi odšli gor, ampak po eni uri hoje smo imeli pavzo in smo se razdelili na ubožčke, ki so odtavali na pivo dol in na tiste ki smo pivo pili na vrhu.

Švic je tekel iz nas, pa smo sli samo na eno bedno Rašico. Čisto zadihani in z vojaškim tempom smo prilezli na cilj. Namesto na razgledni stolp smo šli do hiše s pivom. Namamil nas je pa profesor. Ha. Ker je razlagal kako je Laško kulj, pa da more preden gre na pivo prit še dol, ker se je v mlajših letih že kotalil iz Rožnika … haha

Nisem pila. Samo vodo. Če jaz nisem en priden otrok. 

Skratka pijemo pivo in pride glavna profesorica do mize in se pozanima če je kdo od nas morda prebral napotke. Neeeeeeeee. Saj vsi vemo da piše, da je alkohol in razne substance prepovedane. Vsi pa tudi vemo da to na nasi ljubi soli ni čisto tako. Od sosednje mize se je že oglašal sošolec iz stroke, da seveda lahko on pobere steklenice. Vsi pa v smeh. In preden smo odšli dol in vsak je odšel posebaj je profesorica samo preverila če imamo še dovolj denarja za nadaljno pijančevanje. Pa ga nismo imele in ni bilo nevarnosti.

Med potjo navzdol so se pogovori najprej vrteli o seksu, potem o gobicah, gojenju rastlinic in lsd-jih pa še malo o divjih in nevarnih živalih,¹ in o obcestnih hišah in vikendih, spet o seksu in o kravah z rogovi ki so se pasle na sosednjem travniku.

In zdaj sem doma. In si mislim, da bi fajn bilo biti domači maček. Da se le nastaviš in ze te pobožajo, počohljajo, pitajo, ljubčkajo in se igrajo. Kdo se bo pa z mano igral, pa me lupčkal, božal in se ukvarjal z mano tako da bom zapredla. No kdo?

Super. Pa se urnik sem zgubila.

1. najprej medvedi, potem žužki, pa morske živali, morski psi, hipoti in krokodili [↩]

“Hahaha, sej bi bil res cudez ce bi lepo pogledala”

Ne berem casopisov. Ker se mi ne da. Ker me ne zanima. Niti krizanke ne znam resit.

Ampak zurnal24 je bolj cuden casopis in ce si dovolj zgoden se ti ponuja na vsakem drugem vogalu. Ceprav tudi v tem ne znam resit krizanke, niti sudokuja, niti otroskega sudokuja,¹ ga vseeno prelistam. Preberem horoskop. Zase, Zanj, pa ponavadi se leva za sosolko. Potem si ogledam se rezultat glasovanja v torticnem diagramu. Pa trace, absolutno. Pa bedno kolumno od Jasne Kuljaj ce je slucajno notri.² Potem je pa to prakticno bolj ali manj vse. Se najvec je sporta in ne, sporta ne berem.

O svojih pogledih vem bolj malo. Sama sebe ne gledam ravno, drugih pa baje tudi ne. Ah ja, pa se na zivce mi grejo vsi. Ampak ne samo nekateri. Vsi.

Razen…

Oh ja, nekaj jih misli da mi ne grejo. Zivijo v veliki zmoti, jaz pa se delam da o tem nic ne vem. Bitch.

On mi ne gre na zivce, trenutno edini. Zal pa mu dajem vedeti, da mi gre. Ups.

Sovrazim biti preucevana. In sovrazim poslusati o sebi. Pa o tem da sem nesposobna,³ pa da sem asocialna, pa da sem odrezava, grdo gledam in ko se pogovarjam s clovekom ga ne gledam v oci. No ja pa se malo morje vsegaboga.

V resnici pa cisto nihce ne razume. In cisto z nikomer se ne morem pogovarjati o sebi o vsem. In jaz nisem jaz.

On pravi, da mi vcasih rata. Lepo pogledati mislim. Ampak On bo zdaj zdaj odsel. Njegovo mnenje ne bo vec stelo in Njegova blizina, njegove blizine sploh ne bo vec, Njegove besede bodo sle skozi eno uho noter in drugo ven in ne bo se vec ustavljal v morju pesmih Zanj.

Baje si bom zajebala zivljenje. Z svojo neizprosnostjo do sebe in drugih. Komaj cakam.

1. ker ma neke cudne mreze narisane v kvadratkih [↩]
2. in ne nisem fan [↩]
3. ker med poletjem nisem delala. zakaj pa bi ce mi ni treba?! doh [↩]