the proof is in the pudding

Nic oce in nic brat sta na sto in en nacin prepricana, kako je freeride prava stvar zame. Kako je tam polno fajn fanticev in kako je free in kako je ride in oh to in oh uno.

Ker sta si po 5ih dneh kranjske  gore kupila najnovejse, najboljse, najlepse, vse naj bicikle sta seveda na foro: “dej pejmo na eno kratko, da mal vids pa pol u nedelo u krajnsko” mene spravila v te vode (in iz njih)

Itak sem bila za. Onadva na novih biciklnih, narejenih samo zato, jaz pa na bolj finemu geryju, ki pa je pac trdak. Anyway. Rada ga mam. Geryja mislim.

In smo sli na pot. Na roznik. Glavni del smo prepesacili, preostali del pa gonli k pr norcih. Z njima je treba dirkat, samo zato da izivas. Pridemo gor in ze smo na poti dol. Gremo po trim stezi, cist simpl. My ass cist simpl. Ni bilo tako simpl in na koncu sta celo priznala, da vesta da ni bilo. Korenine tam, korenine tu in hrib navzdol. 

Ko se k necemu spravim, hocem znati takoj. Ampak to seveda ne gre. Zato sem strme koreninaste klancine prepesacila. In ugotovila da freeride pravzaprav ni tisto kar je meni fajn.

Zame more biti srednje ravno, malo gor malo dol, korenine, kamencki, blato, vse to, ampak v taksnih kolicinah da lahko pregonis, da se malo (malo) namatras in to je to. Ker spustov se pravzaprav bojim.

Potem smo sli se v okolico koseskega bajerja in po poti spominov in tovaristva proti centru. Pa se ni bilo konec. Na vrsti je bil se grad. Vse super, cez travnik dol in to je to. In potem se tik pred koncem, prakticno na mestu, v nepremikajocem stanju zrusim cez bicikl. Umirala sem od smeha.

Kakorkoli pac ze, ko smo prisli domov, je bil na vrsti pes. Tus sem prepustila in ga odpeljala, psa se razume.

In tocno takrat, ko smrdim ko kojn, ko tece iz mene in sem blatna in presvicana in pac taksna kot da sem glihkar prisla iz freeride-a srecam lepega soseda.

Zivljenje je prekruto za moj okus.

Okej najprej mi je pomahal, sem pomahala nazaj. Potem se je pa moj debilni pes spomnil, da bi sel pozdravit njegovega debilnega psa. Kajpadrugega sem morala po psa. No ja, rekla sm mu naj se ma fajn, dobre zelje mi je vrnil in sem odpeketala besna. Ker mi ga uspe srecati vedno samo takrat ko je najmanj primerno. Damn.

 No ja, upam da sem s sportnim dnevom dosegla vsaj odhod nekaj celulita.

Mi je reku: “a nisi mal prestara za devisko”

 Potem me je prosil: “ej glej res nimam, a bi lahko sla zamenjat”

Kuharju je sporocil: “ej del mal pohit no”

Drugemu natakarju: “stari a mi das 2 eura pa njej se eno pijacko”

Na koncu: “Ej hvala, uzivej, se se kej vidmo”

 Z ogromnim nasmeskom, mastnimi lasmi in pico sem zapustila foculus. In to je bil najbrz vrhunec dneva. 

Eh. Malo sem se zamislila. Malo bolj kot se ponavadi, ko govorim in govorim in še več govorim o Njem. 

Malo sem pomislila na zamujene priložnosti, ki so mi spolzele iz rok. Ni jih bilo ne vem kako veliko, ampak nekaj pa le. In spomnila sem se neprijetnih spominov in napak, ki sicer niso življenske, ali pač, ampak so.

Potem sem se zagledala v prihodnost in svoje želje. Želj je veliko, načrtov malo morje. Bomo videli. Želela bi si uresničiti kakšen plan ali cilj, mislim da bi se bolje počutila. Ampak svojo prihodnost vidim preveč srečno, preveč rožnato in preveč popolno, da bi bila resnična. Jebat ga.

Postopoma, plan za planom.

Nordkapp. Nujno. Roadtrip ali pa morda le nahrbtnik in štop. Čez leto, dve. Z zasluženim denarjem. Z Njim.

Ne. Z Njim najbrž ne. Nič hudega.

Potem pomislim na fotra. Odkar nepremično leži v bolnišnici nanj mislim pogosteje kot kdaj prej. On je prvi odprl atlas sveta in s prstom odpotoval na najsevernejšo toško Evrope. Mislim da imam pobege od doma, pa čeprav nisem nikoli pobegnila, po njem. (Tudi po mami, ampak pri njej je bil dejanski cilj pobeg od doma, pri meni je le pobeg.) Do zdaj mi je on kazal svet. In glede na to da je živ, upam da se bo potrudil in mi ga pokazal še kaj. Moral bo. Preveč je še za videt, da bi obsedela doma.

In seveda ne bi bila jaz, če ne bi nekam med vsa razmišljanja vtaknila še Njega. Zakaj je o njem pravzaprav tako veliko in tako težko razmišljati. Ker ne vem za kaj se gre, ker so zabrisane meje med realnostjo in sanjami. Vse o Njem je pravzaprav izmišljeno. Edina resničnost je le On sam, dejansko obstaja, dejansko se poznava, dejansko sem zaljubljena še pa še, dejansko je nekaj med nama ampak to je pa tudi bolj ali manj to. Vse kar je vsevprek tu napisano o Njem, ni laž ampak tudi ni res. Nikoli ne bo. Samo iluzija. First pleasure.

Močno dvomim.

V življenje. V ljudi. Vase. Vanj. V svoje misli. V svoja cutenja. V svoje zelje hotenja bolecine. V vsakogar in vse.

vir misli..  

 [Chris McCandless v resnici in film njemu  v spomin Into the wild]

ne potrebujem te

hočem te

ti dihaš isti zrak

Nocem sprejeti dejstva da je bil danes ponoci med 1 in drugo uro zjutraj. Nocem sprejeti dejstva da sem na to pozabila in posledicno tudi zamudila. Ceprav sem bila nekaj pred zacetkom na odlicni lokaciji aka ljubljanski grad. Fak of pa meteorski dez.

Še en večer od tisočih.

Ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi…

Danes ljubi. 

Danes me hoče.

Danes si me želi.

Danes me rabi.

Večer je. Mesto je polno. Za spremembo hodiva peš in si odpočijeva pred mestno hišo. Zavijeva proti ljubljanskem gradu, tema je in pot ni osvetljena. Izgovor za držanje za roko. Glej luno, glej zvezde, glej mesto pod nama, okoli je tema in čudna romantika na najinem stalnem placu. Resni pogovori. Razumevanje in odobravanje. Izziv sva en drugemu. Lepo je slišati da si nekomu iziv. Lepo je slišati, da nekoga ne oviraš, pač pa podpiraš in še več, včasih celo potisneš na še neodkrito pot. 

Pot navzdol. Tišina. Smer - trnfest. Tema se razblini pod svetlobo mesta in spet sva samo prijatelja. Kot otroka si usta polniva s pitno vodo in se na prazni tržnici škropiva z njo. Vmes obreževa nekaj dreves in se dvakrat stepeva.

Pred kudom je gužva. Samo gužva. Muzike še ni. Preveč gužve. Obrat na peti in že so tukaj novi plani. Zaželiva si malibuja. In kokakole. Jutri ali pojutrišnjem greva pod zvezde s steklenico malibuja. Če bo bog dal. Morda pa bova šla raje čez dva tedna ali pa kar med šolo.

Medtem ko se trojica glasno prepira, sama sebe prepričava, da midva med najinimi pretepi in kletvicami in smehi izgledava veliko bolj kulj. Ker sva bolj kulj. 

In že leživa na našem kavču. On, jaz, tamala in mami. Olimpijske igre. Počasi naju pustijo sama, ura se pač bliža polnoči. Spravim se v razvlečeno majico, ko ga bom pospremila do vrat si bom že oblekla spodnji del trenirke. Najine noge se prepletejo v čuden vozel. Najina koža povzroča trenja med nama. Vse skupaj izgleda kot nekaj podobnega kamasutri. Le da sodelujejo le noge in dve srci i guess. 

Pogledava nekaj skokov v vodo in potem gre. Ne omembe vreden kratek objem in to je to.

To je to.

A vi sploh veste kdo je umrl nekaj dni nazaj. Pininfarina. Poznate? Ne poznate? En zelo fajn gospod z kar precejsnjim oblikovalskim talentom. Bolj kot to, da je umrl, me je presenetilo to, da je umrl 7. avgusta, jaz pa sem danes to ponesreci izvedela ko sem ga zasledovala po internetu. Nima veze. Slovenske novice o njem nisem nasla, saj ne da sem se pretirano trudila z iskanjem, a ocitno le ni bil tako pomemben.

Vceraj sem dan prezivela na druzinskem izletu. Pravzaprav je bilo kosilo, izlet pa je bil le toliko, kolikor smo iz ljubljane sli prek trsta v izolo v sonjo na skampe in nazaj na kavo v trst potem pa v ljubljano.

In potem je klical On. Gremo gledat kung fu pando. Okej. In smo vsak s svojim biciklom, torej jaz, On z svojim super kul biciklom, ona in se prijatelj Jan, sli proti koloseju, medtem ko se je film vrtel ze kaksnih 10 minut.

Vse kul. Film vredu. Nobene panike. A gremo se enga gledat. Jap pejmo. Ampak ona ni mogla, ne vem vec zakaj in in tudi nisem vedela zakaj in tudi nisem sprasevala zakaj ne. Pac ne. Okej torej pejmo v mesto, na koktejl ali dva. 

Se vedno vse kulj. Se vedno nobene panike. Am. Ne.

Peljemo se torej proti mestu in slabih 5 minut, res slabih, se Midva peljeva skupaj in se meniva, kako bom jaz en teden z njim pocela jutranje aktivnosti. Wtf? Ampak nisem izvedela kaksne naj bi te jutranje aktivnosti bile, edina aktivnost ki jo zares aktivno izvajam zjutraj je pravzaprav gledanje televezije, ampak mocno dvomim da je to v mislih imel On. Who knows. In ceprav jih je nameraval, se mi zdi, izvajati ta teden, jih mislim, da ne bo. 

Torej, slabih pet minut sva se pogovarjala do kljucne informacije pa nisem prisla ker ga je odneslo k njej, vstric z mano pa je hvalabogu sel Jan. Z njim se dobro razumem, z njim se je fajn pogovarjat. Sva debatirala o kajenju in teorijah in oh in sploh, nakar se ustavimo na semaforju na Ledini. Nje vec nikjer. Okej onadva sta bila itak na ponijih zato sta bila zadaj, ampak do naju pa je prisel je On. Kje je ona? Nihce ne ve, ampak smo si mislili da je na drugi strani ceste ker smo videli obris, pa ocitno ni bil pravi (vsi trije namrec za daljse razdalje potrebujemo ocala). Torej, a ne bi sel do nje? Ne. Dej pejt no.

In je sel in je cez 5 minut pridivjal nazaj, spet brez nje. Emmm? Okej… Ja, da ona je na presercu pa blablabla. Neki je narobe, nihce ne ve kaj, ampak da bosta poklicala ko uredita.

Aha. Ostala sem sama z Janom. In takoj se je razvila debata, kaj se je spet zgodilo. In kako sem pravzapav sokriva jaz, ker mi je pac posvetil nekaj minutk. Jebemumatr, cel vecer se mu niti ne priblizam, razen tistih nekaj minut ko sva pac vozila vstric in se mi je on zahvaljeval za ponija, in to je bilo prevec pozornosti? Manemoj. 

Saj razumem, vecino stvari mi je popolnoma jasnih. Vecino stvari pocnem in bi pocela tudi sama. Ne razumem pa, da svoje slabe volje vsaj toliko ne skrije, da se ne locimo in gremo vsak po svoje in pa, da preprosto ne rece, da noce da grem zraven. Pa to ne mislim meni, ampak Njemu, se preden poklice.

Za to bom od zdaj naprej srkbela jaz. Ni bilo prvic in skoraj ziher je zaradi mene. Torej, ko me naslednjic poklice in rece ce grem z Njim in z  njo (in ostalimi) kamorkoli, preprosto recem ne. Ne in se bolj ne. Ko klice sam? Bomo se videli. Se vedno namrec meljem bonbonierine komentarje (jap, dve razlicni povezavi). 

Skratka. Meni se ni ljubilo domov, fajn se je bilo malo vozit in z Janom sva se res fino menla in njemu se ni ljubilo domov in casa je bilo se dovolj zato sva pac priklenila bicikle in si v cacaotu narocila vsak svojo kupo in pac obsedela dokler niso pocasi zapirali.

In potem sva se pogovarjala o sportih, pa o babicah pa o njegovi punci pa o meni, pa o Njem pa njej pa vsega po malem. Predvsem pa o trikotniku, jaz, On, ona. In neverjetno hitro mu je postala stvar kristalno jasna, ceprav nisem jaz nic konkretnega rekla, pa tudi njemu se je ze prej nekaj svitalo. Torej prisel je do ugotovitve, da bi se On pac rad zdivjal in bil potem z mano. To je res. In pa do druge ugotovitve, da naj se tudi jaz zdivjam, go with the flow, da ne rabim resnih pac pa neresne zveze in to je to. To je vse kar moram narediti, malo manj razmisljati in se malo bolj pustiti.

Lahko recti, lahko nameravati ampak tezko narediti.

Potem pa sva se zadebatirala se o tem, da bi se morala spoznati cez 10 let. Ker pac cas ko sva se spoznala ni najbolj primeren, ceprav definitivno sva za skupaj in tako dalje in tako naprej. Pa o tem, da Jan, ki je pravzaprav Njegov sosed, nikoli z njim ne prezivi vikenda in da ga On zelo redko poklice. Zatorej sem po Janovem na vrhu spiska, ce ne celo na prvem mestu, koga poklicati. Seveda jaz mislim ravno obratno, da bolj klice ko mu je dolgcas. Jan tudi trdi da me klice ker me rabi, jaz trdim da me klice ker ni nikogar drugega. In tako dalje in tako naprej. In potem je bila ura cas in me je pospremil do doma in da ce se rabim pogovarjat naj kar poklicem in da bova ze se ponovila kaj takega. Okej. Skoda ker ima tale Jan punco. Namrec, Njega bi lahko odlicno nafintirala. 

No ja, anyway, girls, boys, go with the flow. 

Brez dolgovezenja, ampak vseeno se moram pohvaliti ne? Ni popoln, a je treba upostevati okoliscine. Je le moj prvi. Ker ni taksen kot sem hotela sem ga ze hotela odeti v cisto crnino, ampak ker ni moj, se je lastnik odlocil da bo obdrzal tega. Z vsemi napakami in napakicami in pazi sele gume

Sem res se vedno zaljubljena? Je mozno da je to nekaksna neskoncna kemijska reakcija v moji glavi. Ali pa sem preprosto le navajena Nanj. Na misel Nanj, na najine dneve, na solze Zanj, na vse pac.

On je sadist. Jaz mazohist. Lepo se poklapava, kaj naj recem. Ampak tako dolgo? 

Pri nas je ze udomacen, ve katere kljuce more uporabiti (ce jih dobi v roke) in ko vstopi pozdravi z “zivjo familija”, ne da se motiti komentarjem, ne pobegne, ko se druzno spravimo nanj ali ko se delamo norca, ne spravijo ga iz tira pasje dlake in razmetane sobe, niti nasi odnosi (do vsega), poslusa tudi nasvete in mnenja in sploh.

Vztraja ko se derem nanj, vztraja ko ga ignoriram, vztraja ko se mu umikam, vztraja ko je vse lepo in prav. Ampak kdo je tukaj bolj vztrajen. Jaz, ki sem tu ze 2 in pol leti, samska in to absolutno samska, ali on ki ni tako zelo samski. Ki je pravzaprav absolutno nesamski.

Vsak se ocitno bori po svoje. A zakaj? Ne boriva se en proti drugemu, boriva se proti sebi. Stvar pa je pravzaprav cisto nepotrebna.

Mene je strah. Je strah tudi njega.

Ko se sprasujem zakaj nisem spala ob njem, se morda tudi on to sprasuje?  

Ko cutim njegovo roko na svoji nogi, cuti tudi on mojo roko na njegovi?

Ko ga bolece objemam in si zelim da me ne bi spustil, si tudi on to zeli?

Ko si deliva poljubcke na lica, se vprasa zakaj so tako kratki ali morda pomisli kje vse bi me lahko poljubljal in bil poljubljen?

Hocem ga, zelim si ga, rabim ga. Hocem pa tudi da hoce, rabi in si zeli mene? Pa si me? 

Zahtevam prevec. Tudi on zahteva prevec. Niti ne en od drugega, bolj vsak od sebe.

Vsak ima svoje razloge, vsak svoje strahove, vsak svoje plane. A se bo pojavil problem. Ce ne pride mimo kaksna druga kemicna reakcija, bova na koncu vseeno odsla vsak svojo pot. Mene bo odneslo v svet, morda bo tudi njega, ampak skupaj? Ne vem. Pravzaprav ni nujno potrebno da je moj prvi in hkrati moj zadnji. Nocem zamuditi zivljenja, nocem zamuditi njega, ce ga slucajno se nisem.

Kljub cudovitem dnevu z Njim, me naslednji dan vseeno boli. Tako boli. Tako zelo boli. Kaj naredi On ko ga boli.

Vem da ne razmisljava isto, a tudi vem, da oba razmisljava. Samo nekako si ga ne predstavljam zvecer zaspati in razmisljati o meni, naju, niti si ne predstavljam da ga sredi belega dneva, na lepem spreleti kaksen bezen pretekli trenutek. Mnja.

In ja, mislim da si edini zasluzi drugo letalsko karto za Amsterdam. Ker ga imam rada, ker vem da sem z njim sposobna preziveti vec 24ur in ker njegov obraz vse pove ob vprasanju: “si pozdravla tipa al punco.” “Punco” “Okej”

ps: jutri zacnem jogging.