Izgubila sem se nekje med krvnim strdkom in zivljenjem nasploh.
Zdaj sem seveda popolnoma zarjavela in prasna in svicam ob pisanju tega posta. Mogoce sem zaripla. Kaj pa ve
In komu se imam zahvaliti.
Po nekem cudnem nakljucju … blogoroli. Jap. Neporavnani racuni so me pripeljali pred ogromen kup blogorolinih zadnjih izvodov. In prvi astronavt na kupu mi je pokazal pravo pot. Razsvetljenje stari. Razsvetljenje.
Brala sem o kvaliteti in roza-modro-zelenih gatah in voznikih tovornjaka.
In sem ugotovila, da sem pri svojih 17ih samo nekdo, ki se skriva za svojim nickom in pise cisto povprecne poste ali se huje, jih sploh ne pise, zraven pa se izgovarja na fotrovo mozgansko kap in razmislja kako bo imel hotel in bo poklicni voznik resilca.
Ampak sem vseeno ponosna lastnica svojega bloga, tako ponosna, da nanj zahajajo le redki, ki se slucajno izgubijo na poti po siolovih blogih medtem, ko prebirajo ireno in sex-a in iztoka in jonasa, pa reboljevo in crnkovica in tako dalje in tako naprej. In, ko ostali prebirajo se njega, njega, njo in njo (pa se bi jih lahko polinkala, se mnogo, pa se bojim, da bi obisk prevec narasel), jaz tiho cakam, v rdece-modro-rumenih gatah z rozicami, na komentar, na povecan obisk in navdih, kjer me bo potem nasla blogorola in me natiskala. Svezo, otipljivo, selesteco. Z vonjem po sveze tiskani barvi.
Bo ze ratalo. Saj je samo zivljenje in divji svet tam zunaj, z blogorolo pod roko.
A mi sploh ostane kaj drugega kot da tu in tam kaj napisem.
Hauk!
