Ko sva se v petek srecala se je njegov pogled spremenil v nezen, topel, mehak in miren (pomirjen? umirjen?) pogled. Nisva se objela in moj pogled je bezal nekam stran ob beznem stiku pa v mojih oceh niti ni videl sebe. Bolj mene in dogodke prejsnjih dni, ki so se mi ob novi pomladi zaceli vrstiti. Kljub beznemu poljubcku, ko sem mu nastavila lice, se nabira snovi za kaksen resen razjasnjevalni pogovor v bliznji prihodnosti. Nujno.
anyway zunaj je pomlad.
ze 5 dni ne grizem nohtov in obnohtne kozice. prosim hvala.
morje morje morje. a gremo za dan ali dva na morje?
nekdo mi je zelo vsecen.
glede usb-ja upam da lezi v kaksnem temnem kotu, premocen in poteptan.
hocm tattoo.
smrt fasizmu svoboda narodu.
svet se zanimivo vrti.
peace brothers (and sisters)
Ce gremo malo bolj v detajle. Ja izgubila sem belo vijoličen usb znamke Kingston, na katerem je nekaj malega fotk in fotke so čisto običajne fotke trgov, katedral, trgovin, sošolcev in internih for. Bi ga pa vseeno imela nazaj, ker so fotke spomini, za njega pa sem dala 30 evričev.
Anyway. Doma ga ni in ga ni. Skoraj nic nisem spala ker sem ugotavljala kje bi bil in ga iskala. Namreč skozi večer sem ga imela v žepu, samo pravzaprav ne vem kako dolgo. Od pol desetih do … Moja edina teorija in ideja je, da mi je padel iz žepa v vsesplošni paniki, ko je na metelkovo vkorakalo 20 do 30 skinov. Medtem ko je cela metelkova tekla proti izhodu, je bila naša grupa ločena, jaz sem ob sebi imela eno prijateljico, drugo pa sem izgubila, takoj, ko so me potegnili za sabo v tek.
Medtem ko smo se iskale sem živcno iz žepa vlekla telefon in konstantno sem bila v premikanju. In takrat bi bila pomoje najboljša prilika da je usb dobil noge in pobegnil. Če ni bilo tako, ne vem kako je bilo, me niti ne zanima, samo res bi ga rada nazaj.
Ce pač slučajno naletite nanj, se spomnite tega posta in pomislite na pivo, čokolado whatever in se javite v komentarjih.
Nekateri ljudje sploh ne gledajo okoli sebe. So pa tudi taksni, ki gledajo in vidijo en velik kup zanimivh stvari.
Ljudje gledamo druge ljudi, njihov videz, njihova dejanja in njihovo obnasanje. Jaz gledam. Vcasih opazim kaksne cevlje ali kaksno torbo, v druzbi opazim kam kdo sodi. Kdo je leader, kdo je bolj tiho, kdo je samozavesten, kdo rad prekomerno gleda v kozarec. Ne vidim pa sebe, ne dojemam svojega body languge-a in ne vem kako moje vibracije dojemajo drugi.
Anyway. Nekako me nekaj daje do nekoga. In ne do Njega. Do nekoga drugega. In seveda bi to bilo le v moji glavi, ce ne bi vceraj sedele v Romeu1 in bi pogovor nekako nanesel. Torej bila sem opazovana, pa ne psihopatsko, ampak v druzbi, od prijateljice. O tem kdo je koga opazil raje ne bomo, meddrugim tudi zato, ker nic takega ni in pac ni. Ne bomo izkljucili moznosti, da bi lahko bilo, ampak trenutno ni. On ve kdo sem jaz, ampak to je tudi vse, cisto isto ve namrec tudi kdo so vse ostale kolegice.
Nedolzno pecanje. Kaj bi to lahko bilo? Po moje je to pac nedolzno, nenadlezno in ne tako zelo ocitno vlecenje pozornosti nase, brez trzanja oci in slinjenja in oh in sploh. Cisto prijateljsko obnasanje, ki seveda lahko postane vec, ampak to zdaj ni glavno. Jaz sicer nisem opazila, da bi se on zame kakorkoli bolj zanimal kot za ostale in tudi jaz se ne pretegnem v kaksnem pretiranem posvecanju, ampak seveda se je v nekaj treba zapiciti. V nekaj, kar bi lahko nekaj pomenilo, no ja. Iz moje strani v soncna ocala, iz njegove pa v MSN.
1. MSN
Zadnjic me nekdo doda na msn, meni najprej nic jasno. Predvsem zato, ker ponavadi ljudi dodajam jaz, samo tiste ki hocem in tiste za katere vem kdo so. No mejl je hvalabogu cisto jasno pokazal kdo je in sem ga sprejela. In res pride gor in me klikne in se nekaj meniva, cisto povrsinsko, o ekskruziji, kako si, kaj delas. Naslednji dan sedimo na kakavu in jaz pac da me je dodal na msn in se ozrem po mizi in vse tiho je bilo. Okej ni bilo tiho, ampak nihce pa ni rekel: “ja mene tut.” Ja uredu ne, vas ze se bo sem si mislila in pozabila na vse skupaj, ker je bilo sonce, sola je bila zaklenjena in solski parkec je bil poln ljudi s pivom. Ko sem prisla domov in cakala prijateljico pridem na msn, spet me klikne in potem mu razlozim kaj vse je zamudil medtem ko ni bilo sole. Ker vem da igra v bendu se pozanimam ce se da stvar kje slisati and so on and so on in sva spet lapala nekaj v prazno.
2. soncna ocala
Bil je lep poletni dan, not. Kakorkoli, on je prisel sfehtat robcek, mi pa cike. Njegove fejk RayBanke za 10 evricev pa so pristale na mojem nosu. Ne vem kako, ne vem zakaj, ampak na ocala imam prav poseben fetis. Ne glede na to, da sonce niti ni bilo tako mocno, ker so ga rahlo zakrivali oblaki, sem s tistimi spegli mirno sedela na klopci in se s kolegico ucila spanscino.2 Ampak seveda tudi odmor mine in smo se spravli nazaj v solo. On hodi za mano in se smeji in “ej dej mi ocala” “ne” “pa dej no” “ukradla sm jih” “aja, a res, kje si jih pa dobila” “ma na ekskruziji, sm jih scenkala za 10 eurov” “haha dej no a res” “pa ja a niso hudi spegli no”. No in potem smo zavili vsak v svojo stran, on se je smejal, mi prepustil sveti predmet brez katerega njegov stil itak ni popolen in sel v svojo ucilnico. Kakorkoli, ce so se cele bom preverila, ko ga vidim, slisim, tipkam.
No in vceraj potem pridejo na dan ta opazanja in namigovanja, predvsem cisto nedolzen pogovor, ki sem ga jaz sicer poslusala ampak si zelela da ga je cimprej konec.
Jaz zacnem razmisljati in ne, ni dobr. Razmisljam in recimo ugotovim da sem zaljubljena, ne bi bilo fino, razmisljam ce je res tako kot mi je rekla prijateljica in blablabla, ne, ni dobr, ampak pac, ali pac.
Sem se pa odlocila da ga povprasam kje je dobil moj msn, ker razmisljam in mi je postalo cudno. Skoduje mi, res mi skoduje, ampak je pa fino.
Sprasujem se, ce ve kaksne barve so tvoje oci. In mocno dvomim da ve odgovor. Zaljubljena je tako mocno but hey so do I. In ne, niti slucajno ne prosim za se eno priloznost. Bolela bi mene, ampak tebe se bolj. Ker vem da bi jo pustila da spolzi iz mojih rok. In nic ni tezko preboleti, in nic ne boli bolj od tega, da je minilo tebe in da sem sama kriva. Vso krivdo ki sem jo lahko, sem ze prenesla na druge, a jo je na mojih ramenih se vedno toliko, da bo vedno tam. Pa nic hudega, vsak nosi kaksno breme kajne? In oh ja, med njo in mano je velika razlika. Ne velika, gromozanska. In vse sem si zelela, le ona nikoli nisem hotela biti, niti za trenutek. Niti takrat ko jo strastno poljubljas. Nikoli. Niti zdaj. Pa ceprav ji je treba priznati da je vojno, ki to sploh ni bila, posteno zmagala. Predala se ti je in lezi ti pod nogami. Zato si imel mene raje, ker si se moral, da dobis, precej bolj potruditi. Kljub vsemu trudu, ti priznam, ga je bilo veliko, pa nisi dobil kar si hotel. Zal mi je, ne ves kako. In bremena krivde se ne morem znebiti, vsaj ne cez noc. Zdaj, ko sva prijatelja, dobis kar hoces, ker vedno zelis kar sem pripravljena dati. Ampak bom prezivela, v to sploh ne dvomim in spoznala bom vecje ljubezni od tebe. Pa vseeno, bi sredi noci znala povedati barvo tvojih oci. Od prvega dneva ko sva se spoznala.
Pravi da te ljubi, to je kul, i guess.
Vsa ocitna mesta sem pretaknila dvakrat zjutraj in se vsaj dvakrat zdajle. Tudi po kopalnici sem pogledala ze nekajkrat in celo v kosari za posto in skatli za kovance. Odprla sem tudi omaro, ceprav se nisem ravno pretegnila, pa omaro s cevlji in obe kredenci sem obrnila pocez. Nasla sem sicer uhan, ki je bil pogresan1 ampak iscem pa cisto nekaj drugega.
Iscem verizico, ki sem jo se v nedeljo zagotovo videla, ki je bila na moji mizi, ce slucajno ni bila na mizi je bila na mizici pred televizorjem, ampak je ni. Zjutraj me je itak skoraj kap in casa za iskanje je bilo malo, ampak ni se nasla tudi po soli, ko sem pospesila korak do doma, ker sem se cel dan sprasevala kje je, ampak je ni.
Najhuje je seveda to, da ko stvari iscemo panicno, jih ne najdemo in pa to da je pac Njegova in je ena redkih stvari, za katero se mi zdi pomembno da vem kje je. V tem trenutku pa nimam pojma. In danes zjutraj je ni bilo, najvrjetneje je ni bilo ze tudi v torek in ponedeljek, kaj pa vem, ampak res jo moram najti. Res hocem vedeti kje je, ce ne vem nisem mirna, ampak sem razdrazena in nic ne morem narediti, ker se koncentriram samo na to kje naj bi ta verizica bila, ampak prasice ni in ziher se smeji, ker je pred mojim nosom jaz pa je ne vidim. Celo smeti sem pretresla iz ene vrece v drugo, just in case.
Me sploh ne zanima, jaz hocem vedet kje je, in ne pride v postev da je izgubljena.
glasbena podlaga dneva: 
Svet zna bit tako zelo lep. In zajcki in srcki in rozice. Thanks to my hormons. Not.
Nekako pubrtetnisko se pocutim. Manemoj. Fino, prav fino. Pa tudi novega bloga ne bom odprla. Prav po kokosje bom provocirala na tem taistem starem ljubem domacem blogu.
Love is all around me, sad love actually, and i’m smiling, shame on me.
Danes, pravzaprav jutri vstajam ob 4ih. O moj bog kje so casi ko sem bila sposobna vstati ob 4ih. Ce dobro pomislim jih ni bilo? Razen ob 4ih popoldne, to je druga kategorija. Nima veze, jutri se bom pac izrecno potrudila, na strokovno ekskurzijo v Toskano pac ne smem zamudit.
Spakirana sem v minimalne kolicine, kar je seveda najbolj prakticno in tudi najbolj primerno za 3dnevno strokovno ekskurzijo. Ce se ne obnese, bom naslednje leto vzela tri kovcke, kolicina bo ista samo bolje bo razporejeno, v enega gatke, v drugega stumfke, v tretjega pa majcke.
Pretiravam in odpesacila sem iz poti.
Vrnimo se na stare tirnice, da nadaljujem kjer sem koncala. Ne vem kako in briga me zakaj, sem zaljubljena. O ja, pa ne ze spet ali bi raje rekli pa ne se vedno.
A vam povem eno najhujso skrivnost, pa sej ni skrivnost samo najnovejsa ugotovitev, da me ne rabi, da me ne ljubi, da je super brez mene. A ni to zalostno, ja je in iz tega se bo razvila se velika depresija ali dve. Ampak ne danes, pa do petka tudi upam da ne, ni prostora za crne misli.
Imam rajsi rdece, orgazmicne, take ko jih imas ko poslusas Magnifica.
Ni bila crnolaska, niti ni bla blondinka,
ampak men je bla vsec, vsec za znoret,
je mela pac svojih 17 let.
Ou jea moja 17 se tudi bliza. Te lihe stevilke so perverzno umazane 
.
Magnifico je pedr, ma ja, kurc pa peder, te pa naredi pretirano samovsecnega. Gospod tezko sem ponizen, ko vse mi gre dobro od rok, pogledam se rad v ogledalo, od srece mi gre kar na jok, kdor me pozna me ljubi…
Pustimo Magnifica na strani, morala bi obnoviti svoje znanje italjascine, ceprav bom tiho kot grob. In samo ljudje z lulcki lahko na stavek italijanska pokrajina po imenu toskana vprasajo ce je to kje na Hrvaskem.
Res sem dobre volje, ogledujem si svoji novi pridobitvi, hermes in lv, fensi ane, lv je ziher fejk, za hermesa nismo 100% 
pa ne sprasujte kako je to mogoce.
Ce mi ne bi tok dogajalo in se mi smejalo in ne bi lapala v tri dni bi svojega dragega, ki si je iz “nimam casa” nenadno premislil in prlavfal do mojih vrat, naskocla. Ampak ga nisem, ma ne morem, sej veste kako to gre.
No okej, ne vem ce veste, jaz se pa itak samo delam da vem.
Tako kot tudi vem da ce bom prvi korak naredila jaz, ga bom naredila ko bo prepozno in to pravzaprav ni tako slabo.
Hocm tatu! Zdej, takoj, ampak ne vem kaksen naj bi bil in ja, to zna biti problem.
V telefon sem se mu drla da je svet lep in da sem zaljubljena in da ce nima casa se pac vidiva ko se vidiva. Potem sem pa v soku, ker se je pojavil pred vrati pozabila omeniti skrivnosti predmet pozeljenja 
ki je v bistvu on sam, ampak kako si pa to on domislja pa ni vec moja stvar. In ceprav ne moremo zatrdno vedeti ce je tip, najvrjetneje je, prvic ker punca je strejt, pol vizualno je definitivno tip, tretjic pa, danes se je zelo koncentriral, vec tem hkrati, hiter govor in to, prevec stvari hkrati pac 
Ne ampak lihe so res sexi in zleht in oh.
In kako mi lahko rece da naj grem namesto v New York v Skofjo Loko. On je res tabornik in v Skofji Loki je trava definitivno visja.
Midva res nimava skupnih tock in najina resna zveza se resnicno in to cisto resno ne bi obnesla. On bi hotu mene na divjih potovanjih ali bolje progah prezivetja, jaz bi pa malo komforta se vseeno imela, no ja hvalabogu naju bo oba minilo to pocenjati skupaj. Upam vsaj.
Mogla bi bit zaspana, ampak nisem in to ni dobr.
Moram opraviti se kopalniske dejavnosti. Cudno poimenovanje, se strinjam, pa dober, ce ne bi imela nove britvice bi mi bilo v zivljenju veliko tezje, kajpada.
In zdaj grem in ne umazanih slik ne boste videli. Poleg tega je razrednicarka izrecno poskrbela da ne bo balkonov, da ne bi slucajno kaj plezali.
David hir aj kam, on ne rabi razlage, vsi najbrz veste kdo ta decek je, in ni moj in tudi nikoli ne bo, ker je Michelangelov in kar naj ostane.
Vreme bo fucked up ampak imam rumen deznik, pa ceprav deznike sovrazim. In cokoladen mafin ki si ga v tem trenutku tako zelo zelo zelim. MMMM. Kje je se zajtErk.
In naj bo noc romanticna, zacaraj me se ti.
Mati so prosili naj ne delam izgredov, ker res nima casa. Kot da sem pa kdaj jih!?
Se vidiamo. Ciao.
