the proof is in the pudding

Zakaj vse profesorice do Preserna gojijo mocna, res mocna, custva? In zakaj nekatere od njih maltretirajo ostale nedolzne ljudi, ki jim Preseren pac ni po godu ali pac ne cutijo tistega nekaj in odidejo raje na odmor kot da bi se petic prebrali njen najljubsi sonet? Zakaj nocejo slisati, da se nisi bil v Presernovi rojstni hisi ali da nisi obiskal njegove hise v Kranju, ali da si jo in te ni zmrazilo ob pogledu na posteljo na kateri je umrl? Vsak stars bi nas mogel tja peljati ze v rosnih letih in se enkrat kasneje da si kaj zapomnimo, da kaj ostane v nas, da se narodna zavest prebudi. Zakaj bi vsaka druzina morala imeti doma Poezije, zakaj bi jih morali brati v prostem casu, zakaj zepna izdaja ni dovolj dobra, ampak bi bilo potrebno imeti vsaj se eno konkretno knjigo? In kako je mogoce, da imamo denar “cunje” in ostalo saro, Poezij pa ne? To bi vendar mogel imeti vsak dom. In zakaj pizda je bil on tak genij in so mu oprosceni vsi spodrsljaji, pijancevanje, vse zenske? Meni se zdi da je tudi on navaden smrtnik, ziv ni vec ane? in ja, ze mogoce da v Sloveniji nekaj pomeni, ampak ljubi bog ni najpomebnejsi in najboljsi in drage profesorice, dopuscajte nam svobodo in lastno mnenje. Kar je obvezno bomo prebrali, ostali cas bomo porabili za soping, kavice, risanje, pitje, zadevanje, plesanje, flirtanje, travmiranje, internet, bloge, dnevnike, msn, fante, punce, psa…

Do zdej ste b’le še d’vice,

do zdej še niste dale,

do zdej ste jo imele

zato le, da ste scale.    

Vse to mu je oprosceno in raje zamenjamo temo in govorimo o sonetih nesrece.    

Lenora ima dva rora,

iz enga šči, iz druzga pa prdi. 

Ah dejte dejte, vcasih ga je malo (malo!) srknu, vsak ima kdaj taksne trenutke ane? Tistih pet mudelov z lanacom okoli vrata ga je tudi malo srknilo in so se slisale opazke, bi jih kar na gobec, za mano se dru picka ne bos (jasno?jasno!). No je pa res, da za razliko od njih je Preseren znal pisati in njegova dela so oznacena za genijalna, bo ze nekaj na tem, sonet in gazela in glosa in vse to ni tako simpl kakor se slisi. 

Okej, sto ljudi sto cudi. Nikomur ne bom branila, ce tudi meni ne bo nihce branil. Ne morem se vziveti, ne pritegne me in moja nacionalna zavest je v kurcu. Zjutraj se mi ni dalo poiskati Poezij.

Bog živi vas, Slovenke, 

prelepe, žlahtne rožice! 

Ni take je mladenke, 

ko naše je krvi dekle;  

No ja, lepo je videti da jo je imel Preseren. Slovenke sicer ne bi oznanila za najlepse, bi pa samo rekla: jebite se “cefurji” (predvsem “zlatne zene”)¹ se Preseren je vedu! 

 Danes zanalasc ni stresic. 

1. in tukaj ne govorimo o juznjakih ki so meni osebno zelo fajn ljudje, pac pa o fantih v belih puhovkah, lacoste torbicah, pumicah, gelom v laseh in kilo prfuma, ki maltretirajo vse po vrsti, zavijajo na L in imajo vedenje v minus primitivizem. enkrat bom enmu plunla na cevl! [↩]

vinko moderndorfer - pogovori  [odlomek]

Se slab mesec nazaj mi je bilo popolnoma jasno koga rabim jaz. Bila sem 99,999999%.

Ampak zadnje case ne vem vec. Nisem prepricana. Ne vem. Zdaj bi rabila bilokoga, samo da mi nudi tisto malo pozornosti in vztraja in me ima rad. Ne zelim si Njega, zelim si kogarkoli samo da bi me stisnil in mi grel roke.

Morda bi morala biti 100% prepricana ampak ali ni vedno treba dopustiti vsaj najmanjso moznost necesa novega?

Ce bi bila 100% bi bil zdaj moj, ampak ni. Dobro je koristil tiste niti ne cele procentke in jaz sem izkoriscala cas, za katerega je ocitno da se izteka ali pa se je ze.

Saj ne vem vec.

Dol mi visi najvecji krscanski praznik. Dol mi visi barvanje jajc in skrivanje le teh. Dol mi visi iskanje darilc strica zajca. Dol mi visi ce se bo del nase druzine spet igral srecno druzino. Dol mi visi kdo vse bo na velikonocnem kosilu. Dol mi visi ce je to nedelja, petek ali ponedeljek. Dol mi visi strogi post in vse ostale prepovedi.¹ Dol mi visi ce je potica domaca ali kupljena. 

Edino kar me ob najvecjem krscanskem prazniku zanima je hrana in edinole hrana. In v srsenje gnezdo² grem izkljucno le na kosilo. Je to bolj zlobno od prvega odstavka?

In samo probajo naj mi tistega froca poturit v roke. Jaz se grem tja le hranit, letosnji cilj pa  je, da sem cimbolj tiho, ker itak ni nikoli nic prav. Jezikanje in uvajanje svojega mnenja se pac ne obnese, se posebaj ker govorim s tecnim starcem ki ima “vedno” prav,³ panicno gospo, ki je narocila da me morajo mati ob pol desetih zvecer pocakati na zelezniski postaji, ker je tam vse polno band⁴, zdaj ze gospo, z precej svezim podmladkom, ki ima potrdilo da je pametna⁵ (magisterij al neki), gospodom, ki ga niti ne poznam,⁶ gospodom, sinom babi in dedija⁷ in za na vrh se bratrancem, vec kot pol mlajsim od mene, ki se vedno ne govori prav in ima popolnoma nasprotne hobije, smili se mi.

Jaz grem na vlak, ki me bo pripeljal tocno na kosilo. Zame se seveda ni treba bati, ker grem jutri v fitnes se lahko danes brezskrbno naziram do onemoglosti. 

Zdaj pa v jok in na drevo, ker se mi jebe za TAK praznik,  ker sem TAKSNA vnukinja, necakinja in sestricna in ker me le TEGA sploh ni sram. 

Nezaslisano.

In ja, vcasih sem tudi jaz barvala jajca in po babicinem vrtu iskala darilca.⁸ Se mi je zdelo strasno fajn. Ne samo to, celo neljubi pripetljal sem dozivela. Na neko velikonocno nedeljo sem odkrila tudi, da dedek mraz, bozicek, zajcek, miske ne obstajajo. 

P.S Vsem ostalim, ki vam prazniki nekaj pomenijo, ki jih imate radi in ste “srecna” ali srecna druzina, pa zelim, obilo odlicne hrane in cimmanj kupljenih potic.

1. sosolka ni smela zvecer ven.ker je praznik? wtf? [↩]
2. beri maribor [↩]
3. a.k.a. dedi [↩]
4. a.k.a. babi [↩]
5. a.k.a. teta [↩]
6. mamin bratranec, ki je bil vcasih baje ful vredu, ampak kaj naj si pomagam z gospodom pri 50ih [↩]
7. a.k.a. stric [↩]
8. zdaj 20 eurou [↩]

Takega petka pa ze dolgo ne. 

Vzrok: rojstni dan

S steklenico vodke,¹ stoka,² puskina³ dvema piroma, sprajtom, kokakolo in milijon plasticnih kozarckov smo pristale v sosolkinem (praznem) stanovanju. 

Dokazale smo, da ne rabis biti mrtvo pijan da se imas fajn. Saj vse nismo prisle se niti do drugega kozarca⁴ ko se je ze polno plesalo na SLO MIX, ko je iz zvocnikov igralo Trebas mi, Ne spavaj mala moja muzika dok svira pa Za dobra stara vremena… 

 Sirov burek je plaval v mesanici prej navedenih pijac, zastekljeni balkon pa je bil prijetno topel zatorej smo med cikpavzami sirnemu svetu, zelo glasno, sporocile, da se praznuje. Ce je kdo slisal nimam pojma, definitivno pa ni nihce zvonil ali se kako drugace pritozeval. Razen slavljenkine mame, ki ji ni pustila ostati v Lj. cez noc. No ja, pac ni pustila, pa kaj pol

Divji ples pa cloveka utrudi, jaz sem bila pa itak ze ob desetih zaspana. In smo se zleknile cez kavc in fotelje in se pogovarjale. In pogovor je nanesel na resnejse teme in razvila se je vroca, aktualna debata. Ampak tudi taksne morajo biti. Smo govorile marsikaj in vecino casa sem bila tiho in sem razmisljala. Kar nasmejalo se mi je, ko sem ugotovila, da moji problemi, pravzaprav sploh niso problemi. In sem bila vesela ob tej ugotovitvi, ker obstaja mnogo hujsih tezav od moje zaljubljenosti, katera je vcasih srecna, kdaj drugic pa spet ne. 

Potlej sem se nekaj cez dvanajst spravila domov. Tako da sem pravzaprav zamudila se dobre 4 ure dogajanja, saj so baje zares zaspale sele nekje po cetrti.

Zjutraj sem se zbudila z prijetnim obcutkom v trebuhu, metuljcki in to. Zbudil me je sms, naj pridem na zajtrk in kavico, ki je bila mimogrede bozanska. Pa se pospravile smo za sabo. Jaz sem imela en del posode. Hehe. 

Brez kozlanja ni slo, stok se je obrnil v zelodcu. Ne v mojem hvalabogu, ceprav bi se borovnicev puskin ali nekaj podobnega prav lahko dvignil tudi pri meni, ce ga ne bi U. vecino spila tako hitro, da vec kot do dveh kozarcev sploh nisem prisla.

Zdaj pa cakam na 300 fotk, ki bodo ziher vec kot zgovorne in za nasmejat se. Mrzla metelkova polna 14letnih pijanih emotov je popusila na celi crti. Ker tale petek je bil res kulj, vec kot kulj, takih petkov bi moralo biti vec. Pa plesanje in petje in zajebavanje in pitje v mejah normale, ne samo zato, da se napijes.

Naslednjic imam jaz pol puskina! 

1. ostala nepopita [↩]
2. popit [↩]
3. popit se pred enajsto [↩]
4. pa se vse je bilo mesano [↩]

Jezero

Ne spomnim se, kako sva se spoznala. Najbrž je bila vedno tu, ko sem bil jaz tam. Enkrat je bilo dovolj, da sva bila oba tu. Ali pa tam.

Začelo se je počasi … s sprehodi. Ponavadi so bili dolgi in včasih nisva spregovorila niti besede, ampak sva se samo čutila.

Podcenjeval bi jo, če bi rekel, da me je spremenila. Bolj slikovito bi njen vpliv name opisal s spremembo, ko se avto pri sto kilometrih zaleti v betonski zid. Mhm, bum. Hitro, učinkovito … videl sem več, vedel sem mnogo več. Hkrati pa sem prvič v življenju neizmerno ljubil.

Dneve je preživljala zaprta v sobi in dobila je žalosten in boleč pogled. Seveda se ni na zunaj nič spremenilo, spremenilo se je nekaj v njej, da je zunanji svet začela zaznavati drugače. Spoznala ga je napačne strani. Vse se je zarezalo vanjo.

Včasih mi je pripovedovala take stvari, da me je zmrazilo. Ležala je v mojem naročju in sunkovito premikala oči ter plitko dihala … izvedel pa sem zgodbe neimenovanih ljudi. O fantu, ki ubije morilca svojih staršev, čeprav so starši še živi … o fantu, ki je napačno razumel smrt … o dekletu, ki ne bo preneslo tega sveta … in o fantu, ki spozna bistvo pod drevesom v parku. Pri zadnji se je ponavadi najbolj zjokala, hlipala je in me objemala, jaz pa sem ji šepetal Spomni se vran … Ob tem spominu se je vedno pomirila.

Jeseni sva hodila domov čez gozd in nad nama se je vzdignila vrana, nekaj časa lebdela, nato pa zakričala - in z dreves malce stran se je vzdignila druga vrana, zakričala, prva vrana ji je odgovoril, nato pa sta se na svodu neba srečali. Takrat sem se spomnil, da bi ju lahko oponašala. Domov sva prišla pozno zvečer, ker sva se skrivala po gozdu, nato pa kričala kot zmešana in se podivjano iskala in zvalila v objem, ko sva se končno našla.

Ob tem spominu se je vedno pomirila.

Mogoče bi kdo lahko rekel, da je imela nadnaravne lastnosti. Ampak sam izjemno bolečino poimenujeom samo kot nekaj žalostnega. Vedel sem, da jo vedno boli. Ko sva hodila po mestu, je gledala izgubljeno, samo na kakšni osebi se ji je ustavil pogled in vedel sem, da jo pozna, nisem pa imel pojma, od kje in kako. Samo … čutila je, tako neverjetno močno. In vedel sem še nekaj - da tako ne bo šlo več dolgo naprej.

Vzel sem si teden časa in najel stanovanje, kjer sem preživel vsak prosti trenutek z njo. Postala je manj žalostna, a čisto mirna. Skopa sem jo in ji dolgo umival lase, jo zavil v plašč in dal spat, nato pa sem strmel skozi okno in se počutil grozljivo izgubljenega. Lahko bi jo čisto preprosto pustil in zaživel življenje naprej, a tega nisem mogel niti hotel. Bil sem pregloboko in bilo je preveč lepo. Takrat sem še mislil, da se da vse rešiti.

Potem se je neke noči zbudila in prosila, da jo nekam peljem. Usedla sva se v avto in se odpeljala, ona pa mi je odsekano goovrila, kje je prava pot.

Prišla sva do jezera.

Počasi se je odpravila do brega in se sklonila nad gladino, luna je dajala toliko svetlobe, da sem jo videl, kako ji lasje prekrivajo obraz in kako ji solze padajo v vodo. Objel sem jo in jo poljubila, ona pa je hotela, da pogledam njen odsev.

Zagledal sem grozljiv spačen obraz in postalo mi je slabo, vendar se nisem mogel umakniti, ampak sem s stisnjenimi zobmi in krvjo v glavi strmel v odsev, za katerega sem vede, kaj je, vendar tega nisem mogel izreči. Bilo je preveč očitno.

Ko je skočila v vodo, ji nisem preprečil. Počakal sem še nekaj časa. Ni prišla ven. Utopila je bolečino celega sveta.

Mogoče je v resnici preprosto. Zloba in bolečina imata svojo obliko in se naseljujeta v nas, vendar v nekaterih bolj kot v drugih. Ona tega ni mogla sprejeti, je pa čutila, kar je bilo kdaj v drugih, čutila je druge usode, ki so se naselile v njej. Najslabše stvari se zgodijo ravno najboljšim ljudem.

Nekaj časa sem še jokal, nato pa sem se odločil, da grem v mesto. 

Imam eno sestro. 

Nekje v Ljubljani, pa je na kaksni cik pavzi tudi moj brat. Poznam ga dobra 4 leta in pravzaprav ni moj brat, niti pol brat, kvecjemu nic (0) brat. Lahko bi rekla da je prijatelj, ampak ni, brat je, najboljsi brat, pa ceprav nimam ravno izkusenj z brati.

Vse tri nas povezuje bratska ljubezen, pa ceprav je 2/3 te ljubezni zenskega spola. 

V teh 4ih letih sem ga prosila za nasvete, sem mu zaupala, sem poslusala njegove nasvete in »pridige«, se nanj drla in ga objemala. Sem jokala pred njim, sem ga prosila za mosko mnenje, sem ga upostevala, sem z njim spuscala kajt in spoznala celo nekaj njegovih punc. Driftala sva z njegovo alfo, rezala sva se bolanim foram, iz njegovega kompjuterja sem »ukradla« nekaj komadov. Bili smo na morju, pa na smucanju, pa na kavicah, pa vcasih imamo druzinska kosila. Spremljam njegov studij, delo in love lajf… 

Predvsem pa spremlja on mene. Nekak me je spoznal. Ve kdaj sem tecna, kdaj je narobe to ali ono, ve kaj me muci, ve, da me je strah.

Ko sem spoznala Njega, sem vse Njegove gibe, besede, dejanja analizirala z njim. In on je svetoval in predlagal, se razburjal, smejal in se postavljal v Njegovo kozo, kozo 16letnega mulca, in mi razlagal mosko razmisljanje. Potem je prisla nekaksna mrtva tocka, ko o Njem nisva govorila, ker naju je zivciralo, ker ni bilo kaj analizirati, ker je bilo vse kar sva se rekla o tem: »zaliz ga.« Zdaj pa vsake toliko uzgeva eno veliko debato o Njem, vsak dan pa pac ne, ker se raje uciva Italijanscino in jeva.

In vceraj je spet prislo do te debate. V ozadju so igrali Guns‹n‹Roses, meni je slo ze kar na jok, ker mu je povsem jasno kaj se dogaja. Sem se razburila, dala iz sebe, mu povedala kar ze ve, predvsem o meni, in tisto kar se ne ve, predvsem o Njem. 

Sklep vsega pa je bil, da bom nekaj morala narediti, slej ko prej. Ker Njemu ni jasno kaj bi, ker jaz mogoce samo uzivam v tej Njegovi nedosegljivosti. Lahko sem z njim, cetudi ugotovim, da mi je z njim dolgcas. Ali prebolim, se ne javljam na telefon, ga skenslam iz msn-ja. 

Vprasal me je, cesa me je strah. In nisem tocno vedela, mogoce tudi sem, ampak njemu je bilo nekako jasno. 

In je pogovor preprosto pomagal. Pa ceprav, nisva pogruntala cisto nic novega, pa ceprav oba veva, da bo stvar oblezala na mrtvi tocki in bom jaz se vedno razmisljala, prevec.

Ampak ej, sej zato pa so starejsi brati. Da pomagajo in pridigajo, da se posvetujes z njimi in da ti govorijo eno in isto dokler se iz tega nekaj ne izcimi.

Veste, morala bi se uciti. Zgodovino. Jutri pisemo. Vsaj zapiski so narejeni, ampak znam pa nic. Srednji vek. Srednji vek na Slovenskem. Pa o Habsburzanih, krizarskih vojnah, Rihardu Levjesrcnem in kompaniji. Srednjeveska mesta na Slovenskem, pa papeska drzava, pa Anglezi, Nemci, Rusi, Francozi, pa investiturni boj blablabla. 

Danes mi sede Rodin. On mi je vsec. Vsec so mi zgodbice o njem in njegovi muzi, ljubici, upornici Camille. Vcasih pogooglam njegova dela. Gledam kako precizno so izdelana Vrata v pekel in kako nad njimi sedi mali-veliki Mislec. In njegov Poljub, zelim se ga dotaknit. 

Cuden dan, primeren za star rock pa kaksen 60’s 70’s 80’s komad. 

Sploh ni slabo.

Hormoni mi definitivno delujejo. Hvala, tega sama res ne bi opazila. 

Bauhaus je vedno izziv. Sef vozicka si seveda ti, mlajsa sestra pa se pri svojih 13ih se vedno neizmerno zabava ob voznji z le tem. Straniscni pokrovi in kopalniski del je seveda ogleda obvezen. Medtem, ko se izogibava resnim gospodom med policami in isceva, kje sva izgubili najino roditeljico in očuha se obnasava kot dva majhna otroka. Luci naju strasno privlacijo, vcasih pa tudi ploscice, vrata in razlicne omarice, od solskih do sefov. Potem tamala zagleda to (ali pa kaj drugega) skoci iz vozicka, se obnasa, kot da je stvar tehnicni presezek in sploh, na koncu pa vrze v vozicek in drito proti blagajni. Bogatejsa je za Simpsonov poster in pa plasticno ribo Dori¹ ki ima v ustih oranzno lucko in se z njo NE da kopati. Kot da krame nimamo dovolj.

Moj prijatelj, sin mamine prijateljice, se je preselil v res fantasticno stanovanje. Lastna terasa, pod nogami prijetena lesena tla, poleti pa najvrjetneje tudi prebivalisce kaksne loncnice in v toplih noceh upam, da mene. Ponizno in zastonj sem ze ponudila svoje usluge med poletnimi pocitnicami, ko bo flat sameval. Ukvarjanje s psom in rastlinicami. Ja, zdaj je pravi cas za prilizovanje.

Morala bi se uciti. Slovenscino. Raba velike zacetnice² in o besedah, kjer je piflanja malo morje. In seveda se ne ucim. Naredila sem izpiske, racunam pa na 2. Polenila sem se.

Jutri se grem vpisat v fitnes. Poletje se bliza. Celulit bo treba vsaj delno odpraviti. Trebuscek more ostati raven, roke pa se morejo iz nemocnega zeleja spremeniti vsaj v navidezni nežele.

Izzivam.

Vse je enkrat prvic. Vsak dan je nekaj prvic. Vsak dan je prvic.

May the force be with you. 

1. finding (n)emo [↩]
2. vas, selo, mesto, trg etc. [↩]