the proof is in the pudding

Toliko zivcnosti in evforije, toliko strahu in pricakovanja, toliko bolecine kot tudi ljubezni, toliko metuljckov kot solz¹) v enem samem trenutku. V eni sami veliki kepi, ki v tebi dela potrese in si srecen ceprav boli, obzalujes, pogresas in si zelis. Ceprav ves da je tako bolje in itak ni mogoce. 

Take in toliko filingov na enem kupu, v eni kepi, povzroca ljubezen, taksna ki nikoli cisto zares ne mine.

Umetnostno drsanje.  

Vcasih, ko sem bila se, bolj ali manj, majhna pikica² je bilo drsanje moj lajfstajl. Vsak dan, dan za dnem. Vse nedelje, praznike in vecino pocitnic. Ko ti taksna stvar preide v kri, tam tudi ostane³ . 

Rezultatov nisem dosegala, ampak sem uzivala in ta ljubezen kar veliko steje. Iz krempljev “profesionalnega”⁴ sporta me je resila, pred gotovimi poskodbami nog, mama.

Nikoli in v nobenem pogledu ni bila kot druge mame, se zdaj ni. Nikoli me ni silila v treninge in nikoli ni hotela z mojimi rezultati doseci svojih nedosezenih ciljev. Zgodaj je ugotovila da kondicijski treningi z utezmi na nogah ne pridejo v postev, pa tudi vse nedelje zjutraj nisem bila na drsalkah. Potem pa so moje noge vseeno zacele kazati bodoce resne poskodbe. Spomnim se, da smo takrat obiskali nekega kolega, ki je bil specialist in potem mislim da kaksen mesec ali dva nisem stopila na drsalke.  

Ne vem kako je bilo ko sem nehala. Ne vem kako sem se pocutila. Ce sklepam po spominih mi ni bilo hudega. Do zdaj sem pozabila vsa imena korakov, skokov, nacin ocenjevanja in obcutek stanja v profesionalnih drsalkah⁵. Vcasih se mi zdi da ce ne bi takrat nehala, bi me slej ko prej minilo. Da zdaj ne bi vec mogla neprestano trenirat in zivet za ledene ploskve, da mi je zdaj zanimivo samo se opazovati, ali pac?

Ostajajo spomini. Se mi zdi, da prav ti ohranjajo to ljubezen, hrepenenje in zeljo. Tako dobri kot slabi. Vcasih, med pospravljanjem knjizne police, naletim na svoj prvi dnevnik, ki ni bil nikoli do konca popisan, niti do sredine, in ga odprem in na prvi strani preberem otrosko obljubo, ki je bolj ali manj ne drzim. In tu in tam zasledim vpis o dogajanju v garderobi, na ledu, na kondicijskem treningu in poletnem kotalkanju. In drsanje vedno povezem s svojo prvo ljubeznijo, ki me je drzala tako dolgo dokler sem gulila drsalke. Potem pa odprem omaro in iz nje potegnem dva najlepsa dresa, ki sta narejena za otroka, kateri vsaj telesno s svojimi 170 centimetri nisem vec. In se dotaknem blaga in svetlecih se gumbov. In me zabedira, kaj pa drugega, na nek pozitiven nacin.

Umetnosno drsanje.

Je ljubezen, ki me ne bo nikoli cisto zares minila. Meni je to najljubsi sport, tako kot drugim plavanje, balet, sah ali smucanje. Ob pogledu na plesalce na ledu se tresem po celem telesu. In v gibih vidim in obcutim zivljenje, energijo, ljubezen, strast, bolecino, trpljenje, vse, vse filinge tega sveta. Ceprav imam bolj malo pojma o strokovnih ocenah skokov in ostalih elementov, rada gledam. Ker na to ne gledam samo kot na sport, kjer je pomembno zmagati in biti najboljsi. Gledam na spomine in zelje in gledam v prihodnost.

Za nic na svetu ne bi zamudila vcerajsnjega showa. Champions on ice in njihov Love story. Ne bom nastevala imen⁶ niti opisovala kaj se je dogajalo. Edini opis, ki ga podajam, vam in tudi ljudem okoli mene, ki niso ne gledali niti ne gojijo ljubezni do tega sporta je, da je bilo nekaj najlepsega kar sem kadarkoli videla. Lepse od poleti nad neskoncnim soncnim zahodom in lepse od puscav⁷ in pescenih zrnc, lepse od najlepsih komadov, lepse od ljubljanskega gradu, lepse od zelene pomladne barve, lepse od vseh meni najljubsih reci.

In filingi…

1. solz srece za spremembo (ceprav so ostale skrite [↩]
2. med 6im in 10im letom [↩]
3. ce pac ne zasovrazis zaradi taksnih ali drugacnih razlogov [↩]
4. v narekovajih samo zato, ker v slo pac profesionalna raven ni taksna kot v svetu [↩]
5. te so bile profesionalne [↩]
6. vsi bi bili vredni omembe, ampak nisem poznala vseh, najbolj znan trenutno pa je gotovo Plushenko, ki je tudi dvignil celo Halo tivoli na noge [↩]
7. ki jih prav tako ljubim [↩]