the proof is in the pudding

ali Kako pomagati in komu jamrati

Vedno mi gre kar na jok, ko po nekaj dneh izustijo svoje bolecine. Pa vidim kako prikrivajo vse to in se delajo da nic ni, potem pa butne ven. Vcasih z litri solz, vcasih pa samo z enim stavkom, ampak vedno dovolj, da bi se jaz kar raztrgala in jokala z njimi. 

Ampak zal ne morem pomagati. Lahko poslusam in izgovarjam tolazilne besede,¹ pomagati pa ne morem. Ker tukaj govorimo samo o casu, o lastni notranji moci in volji. In tukaj nimam jaz kaj, ce si se tako zelim in ce sem pripravljena hoditi po trepalnicah do konca zivljenja. Ampak to ni moja stvar, jaz imam svoje probleme in namesto njih ne morem prebolevati in ziveti naprej. Pa najraje bi, ker me nic ne spravlja bolj v depresijo kot tresoci glas pomesan s solzami.

In potem vsi upamo. Razmisljamo, si delamo utvare, si zelimo. Ven pa pride cisto nasprotno-pesimisticno in nic kaj realno. Na glas razmisljamo, kako njemu pa ze ni bed, kako nas on pa ze ne pogresa, kako bomo umrle ce ga srecamo z novo zensko vsega nasmejanega, kako nas sigurno ne bo pozdravil ali objel ko se srecamo in kako bo hotel biti samo nas prijatelj. Predvsem pa vse zivimo v prepricanju, da ne bomo nikoli prebolele in taksnega kot je bil on² itak ne bomo vec srecale… V podzavesti je velikokrat vse kaj drugega in globoko v sebi vemo, da ko ga srecamo bo pozdravil, da mu je bed…

In potem sem pravzaprav tukaj se jaz. Z svojo cisto posebno storijo in svojim vecnim samskim zivljenjem v pricakovanju da se bo obrnilo na bolje. Nasvetov raje ne delim, ker pravzaprav nimam pojma, mi je pa prekleto dobro jasno kako boli, cetudi tega iz mojih tolazilnih besed ne mores ravno razbrati. Boli nas vse, samo v razlicnih situacijah. Nic bolj ne boli nekoga ki je sveze samski po dveletni zvezi.

Ja, vedno imas prvega, ki ga baje nikoli ne pozabis. Ampak ta prvi mine in ponavadi niti ni edini ki mine. Verjamem, da vse mine, verjamem, da bo mene On minil in bo ostal le medel spomin, vse kaze, da tudi prvi ne bo. Menim pac, da pri nasih 16ih ne spoznas svoje prave ljubezni, cetudi vsi mislimo da to je. Vecinokrat se izkaze, da je bila samo prva, prava pa ne.

In ne verjamem, da bom cez par let z njim zaljubljeno potovala po svetu, pravzaprav, sploh ne verjamem vec v naju, samo se upam. Tako kot upamo vsi. Zadnje case predvsem upam, da bi spoznala koga, ki bi mi rekel da sem mu oh in sploh huda, oh in sploh kul in da je oh in sploh zaljubljen vame. Meni je pocasi dosti vsega skupaj, pa ne morem odkorakati iz tega. Dokler bom zaljubljena vanj, dokler ne pride nekdo nov, bom pac v tem in pri tem nic ne morem.

Ampak kako naj zdaj o tem jamram nekomu, ki je ali sveze samski (ali niti ne tako sveze) in preboleva tisto prvo ljubezen, ljubezen ki je nastala iz zaljubljenosti in bluzenja, zvezo, ki je bila resna, res resna… Kako in komu in kaj naj pravzaprav jamram, ce je moja samskost v nekaterih oceh srecna, ce je moj odnos z Njim skoraj popoln in ce je pac dejstvo, da sem svojo priloznost zamudila. 

Ampak veste, skoraj vse se prezivi. Potrebujemo le cas, voljo, nekoga, ki nam stoji ob strani, ki nas poslusa jamrati, jokati, se smejati… Ker bomo vse cez nekaj let ugotovile, da fantje pridejo in grejo, da slej ko prej mine in s tem niti ni nic narobe, mogoce bomo ze nasle pravega, mogoce se ne, tu in tam se bomo na kaksnem vogalu spomnile tistega prvega in se nasmejale temu kako smo jokale. 

Ali pac?    

1. ki mi ne grejo tako zelo dobro [↩]
2. tako dobrega [↩]

Se spomnite tistega dne, ko je nimiy odprl naj komentiran post ever in so komentarji rasli kot po dezju. Jap, tako je bilo tistega novembra. Ne spomnim se ce je sijalo sonce, spomnim se le, da smo vsi zavzeto komentirali in tekmovali kdo bo poslal vec komentarjev. A se ni obneslo.

Bilo je zanimivo prvih nekaj dni, potem pa je post pocasi tonil v pozabo, ceprav bi bilo za doseg tega cilja potrebno tako malo. Ko gres na svoj blog, pustis se en komentar tam in tako bi se nabralo. Ampak ljudje se navelicajo, ni vec zanimivo in prenehajo. 

Ampak jaz malo neizkuseno bitje, s povsem neznanim blogom sem vsak dan komaj cakala da pogledam med komentarje. In potem je prisel bum. Samo navaden bum, presenetljivo tih, miren in neopazen. Nikjer ni bilo nikogar, ostala sem le jaz, nimiy, ki je pac lastnik in stvaritelj in pa smukc. In smo se pocasi spoznavali.

Vsak dan je naneslo na novo temo, ki smo jo razvili ali pa tudi ne. Izmenjali smo mnenja o poeziji in endrugemu zeleli lep dan, dobro jutro, prijeten spanec, dobro kosilo etc. In med nami se je cutila neka energija, ki je mene vlekla tja. In me je kar vleklo in vleklo in bi kar govorila in govorila.

Potem sem se s smukcem pocasi zacela pogovarjati tudi prek mejlov in obljubljal je tortice in tako. Ampak mene, otroka nove generacije so pac z internetnimi poznanstvi precej zastrasili in panicar po naravi me je bilo groza pomisliti, da bi se z njim kdaj tudi dejansko srecala.

Ampak sem se. Na vrat na nos, kar tako vmes med eno in drugo obveznostjo. Mislim da je bil on se bolj presenecen kot jaz sama. Namrec klical je in jaz sem se oglasila in naenkrat dobila zivljenje, dejanski obstoj. In sva se zmenila cez pol ure pred maxi-jem. In sva oba prisla pred maxi in se srecala in odpeketala v tivoli. Jaz sem se mela fajn, predvsem zanimivo, ker je bila moja predstava o njem drugacna in njegovo razmisljanje, ceprav sem vedela da veliko razmislja, manj zakomplicirano.

Potem pa pride, cisto suh, v kratkih rokavih in me poklice tuna. Ker v njegovem zivljenju sem pac tuna, kot je on v mojem smukc. In govori in je hiperaktiven ceprav komaj stoji na nogah ki ze dve noci niso spale. Gledam ga in ugotavljam, da razmislja, da razmislja milionkrat vec kot jaz, pa ne milionkrat, 5 milionkrat vec kot jaz. In ce se moje razmisljanje, zivljenje in sploh vse vrti samo okoli Njega, se njemu zivljenje vrti v vse mozne smeri okoli vsega mogoce in razmislja toliko stvari hkrati, ki jih hoce potem spravit ven z besedami da na koncu nastane milion majhnih a lustkanih zgodbic in stavkov. In sva ugotavljala o mojih ljubezenskih tezavah in druzinskih tezavah in o tezavah nasploh. In o otrocih, ovcah, volkovih in kravah. O solah o faksih o umetnosti o odnosih. 

Bilo je zanimivo, polno novih stvari, nova izkusnja, predvsem pa nov clovek v mojem zivljenju, ki mi je dal misliti, ki je zaposlil tistih nekaj procentov delujocih mozganov, ki je podal svoj pogled na stvari in ki je cisto zasekiran zaradi blogerske smetane.

Pa kaj pol. Sedela sva na klopcah, vmes pa se sprehajala in je bilo lahkotno, meni, njega je njegovo razmisljanje cisto pokopalo in je sijal soncek in je bila trava zelena in otroci so tekali… 

Zelim ti en zelo lep, topel in soncen dan, pa cimboljse kosilo

Bols bo, marsovci so z nami! 

Laufam na sportno… 

Zunaj se je naredil precudovit dan, pticki pojejo, sonce sije, otroci s(m)0 se razlezli po tivoliju in vse disi po pomladi. 

Moja usesa so hvalezno poslusala Don’t worry be happy in smejalo se mi je in nastavljala sem svoje pegice soncu. Moj korak ze dolgo ni bil tako lahkoten, tudi otroci se mi ze dolgo niso zdeli tako prisrcni in Hrast je bil bolj cudovit kot ponavadi. Nic me ni motilo, nobenih grdih spominov ni bilo, nobenega travmiranja, sploh nicesar. Bile so le rozice in zajcki in marjetice in mavrice in metuljcki.¹ 

In seveda sem razmisljala tudi o njem. Medtem, ko sem poslusala Blondie, ki mi je prepevala o visenju na telefonu. In sem ga poklicala in rekla: “sori ker se uceri nism javla, zelis?” in on je reku: “je bil tok lep dan sm mislu ce bi sla mal u tivoli, dons pa ne bo nc.” Ne, ni se mi povesil nos, sploh ne, naredila sem se en krog in globoko vdihavala soncne zarke in poklicala N. in ji povedala da sem tooooooooooooooooooooooook zalublena in da je krasno, da naj pride popoldne, bova sli skupaj cez tivoli. In sem razmisljala o njemu in predvsem o koncu in o tem, kako mu ona vedno vec pomeni, kako vedno bolj kaze znake zaljubljenosti in kako postajam ne samo tretje ampak cetrto kolo. Ampak sem se smejala in v senci sem opazovala, kako mi strlijo lasje in sem odhopsala domov in bila zaljubljena.

Hauk! 

1. in ne, nisem bila pocena [↩]

Komaj sem cakala da ga vidim, da ga objamem, da mu povem da ga imam rada in da njegov pulover spet takooo disi… 

Pa ga ni bilo. Ni me spravilo v slabo voljo, moja odlocitev, da bom prijazna mi je odmevala v glavi in sem se odlocila da poklicem. Kar tako, ker me preprosto nic ne stane in tudi zgubiti nimam nicesar. Preverjeni vir je pac rekel da je njegova draga doma, ker naj ne bi smela ven. 

Ampak me je spet usekalo in spet boli in vse nove odlocitve, prilagoditve in zrtve zanj,za naju, so se spremenile v nic. Ker sem bila besna, jezna in bi najraje tulila in skakala in razbijala in si pulila lase. Pa nisem, mirno sem poslusala, kako sta se preprosto vsedla na vlak in se odpeljala malo na morje. 

Zelela sem iti do njega in ga dvakrat mocno usekat na gobec, potem pa se zdret na njega, da ga sovrazim, da ga nocem nikoli vec videti in da naj mi neha unicevat zivljenje. Ampak tega nocem narediti, ker ga s tem izgubim na celi crti in ze tako postaja stvar vse bolj krhka.

Zatorej sem sla danes dihat v tivoli. Soncek je prijetno grel in jutranjo depresijo je pregnal Bob Marley. In sem mislila da bo vse v redu.

Ravno sem hodila po potki in obujala spomine nanjo, najine spomine, ko zazvoni telefon. Na ekranu se izpise njegovo ime. In jaz panicno razmisljam kaj naj naredim. Naj se javim in sem prijazna in ga povabim v tivoli? No in sem se odlocila za drugo moznost, nisem se javila. Ker sem bila se vedno besna nanj in ker sem bila se vedno prizadeta, da ni peljal mene. Potem je klical se drugic, se tudi nisem javla, ceprav sem si obupno zelela. In spet sem izpadla, zelo tezka in nadlezna in nesramna in sploh.

No in potem je za vse skupaj izvedela predraga mati. In je rekla, da ne bi smela biti prizadeta zaradi tega. Seveda sem bila absolutno zgrozena, ker pac, ona ne ve cisto vsega, razume pa ocitno tudi ne. Kasneje je rekla, da sem sama kriva, ker oddajam napacne vibracije. In spet sem bila cisto zgrozena. Ker je tezko oddajati njemu vsecne vibracije, medtem ko ima on punco, mene pa za prijateljico, ceprav tocno ve, kako stvari stojijo. No ja, nad vibracijami sem se vseeno malo zamislila in prisla do vecih sklepov. Recimo, res je, da sem vcasih prav pasja in mi sploh ni jasno, kako me lahko prenasa, ampak me. Najhuje pri vsem tem je, da v resnici nisem taksna in tudi nocem biti. No ampak na drugi strani pa valim krivdo nanj, zivcnosti in depresije in sitnosti mi res ne more odreci, koneckoncev, ima punco, do katere sem prijazna in ko poklice govoriva bolj ali manj o vremenu, ceprav bi lahko rekel vsaj: “kok si lustkana ko se jezis” ali pac nekaj.

Pojnt vcerajsnjega dne, je bil pravzaprav strah. Ker dokler, jaz vem da on ljubi mene, ima lahko vse zenske na svetu, se predstavim mu jih in sem prijazna z njimi, ampak samo dokler jaz vem, da ljubi mene. In vceraj me je zvilo, da me pac ne ljubi vec. Zvilo me je, da ga v februarju sploh se nisem videla in da nekega dne ne bo vec poklical. Pa da se je neskoncno zaljubil v svojo drago in …

Mogoce sem se bala zastonj, mogoce pa tudi ne, vsekakor pa sem si spet premislila in se odlocila, da bom prijazna in da ga bom jutri poklicala v tivoli.

Prevzela sem kavc in daljinca pa tudi najvecjo in najtoplejso deko. 

Kako ironicno so zunaj pocitnice, ampak jaz ne sem skozi vrata. Not fair. Kaksne so to zimske pocitnice brez snega.¹ 

However. Najbrz bi lahko bilo slabse. Koneckoncev je samo prehlad. In seveda ne zgledam dobr, kako le, ce ze od petka bluzim na kavcu. Zgledam kot oskubljena razmrsena sova s podocnjaki. Ponoci se mi blede in gledam luno, ki je presenetljivo velika in svetla in sije. In cas se premika po polzje, res po polzje. 

Nad strezbo se ne bom pritozevala. Sicer pa je ne zahtevam veliko, bolj ali manj potrebujem samo kozarce vode in nekoga da pelje psa. Tako da sem precej priden bolnik.

S salcko malin potem na eurosportu gledam biljard. In razmisljam kako bi pomagala prebroditi ljubezenske tezave. In ker niso moje, niso v mojih rokah. Cetudi bi bile, ne bi imela pojma kaj narediti. Tako da v veliko pomoc s svojim hrescecim glasom res nisem.

In seveda si neskoncno zelim da bi me dragi poklical in se ne oziral na moje vljudnostnefraze “sej ti ni treba prit, sm kulj, pa se nalezem te lahko”. Bi me stisnu in mal pocrkljal. Malo ljubezni ne skodi. In bi me ljubil tudi z podocnjaki, hripavim glasom, razpokanimi ustnicami in mastnimi lasmi. No ja, predvidevam, da bom ozdravela prej, preden bo poklical. Da bi vsaj vreme zdrzalo.

Grem merit vrocino. :neutral: 

P.S. zelo sem ponosna na danasnji naslov :-D 

1. v grciji ga majo, v turciji ga majo… [↩]

Sedim za kuhinjsko mizo¹ , v kopalnem plascu² , nacejam se z Pago jagodnim sokom, moja leva noga pociva na mizi poleg avtoportreta in v ozadju se mesa sumljiva glasba z zvoki televezije. Se pesu sem nasula pico, da da mir in ne zganja nasilja nad vsemi nami³. Kraljevsko. 

Pospeseno se pripravljam na valentinovo. Not! Ce ze pravimo da je praznik, potem ga sovrazim kot vsakega drugega. It sux⁴. Vse dni v letu, razen praznikov in 14. februarja izkazujem in delim svojo ljubezen naokoli v raznoraznih oblikah. Pac, vsak rabi kdaj pocitek in valentinovo je res en tak primeren dan.

No ampak so stvari na katere se pospeseno pripravljam. Recimo frizer. Eno mocno oranzno barvo in na jezka. Pa recimo prebolevanje, pocasi. No pa pocitnice in ostale malenkosti. Sem danes v zurnalu pogledala graf in je 64% ljudi prepricanih da imamo premalo pocitnic. No ja no, premalo jih, po resnici povedano nimamo. Pravzaprav jih imamo kar veliko, se pa nobenih ne bom branila.

Kot hribolazec se ne znam obnasati. Nimam nobenega osnovnega bontona, baje. V hribih namrec pozdravis prav vsakega ki gre mimo. Cloveka, se razume, vsaj mislim. No, ce se slucajno zgodi⁵ da dejansko odlezem v hrib, se ne morem ukvarjati se s hribovskim bontonom. Vsem hribolazcem se iskreno opravicujem, ampak jaz pozdravlajam samo na poti navzdol. Ko me nozice same nesejo. Roznik in ljubljanski gric z gradom sta izkljucena iz kategorije hribovij in gorovij⁶, vsaj ko govorimo o bontonu. No ja, tako je to, pozdravljanje mi nikoli ni slo od rok, jebat ga. Saj ce se potrudim gre, samo se rajsi ne trudim, se posebaj ne pri starih sosedah. Hehe, zleht sem, kaj cmo. 

 Moja mati bi lahko bila zupanja. In potem bi bila mati zupanja. Ni res, jaz hocem da je, pa ona tudi vcasih. Ampak bi jo najvrjetneje lincali, razcetverli in zaradi nje po moznosti uvedli smrtno kazen ali whatever. Danes je debata namrec nanesla na spolno vzgojo v solah. In moja predraga roditeljica ima tukaj cisto svojevrstno mnenje. Definitivno smo hujsi od Adamsovih, ampak so nam definitivno blizje od vseh druzin na tem svetu. Namrec, da je treba otrokom to podati zanimivo, letom primerno seveda, ampak zanimivo. In ucbeniske slikice spolnih organov seveda odpadejo. Pokazati otrokom kaksen pornic⁷ in vsaj fotko kako tipu stoji, ker tiste slikice ne sluzijo nicemur. Skratka ne suhoparno, ne samo nastevanje bolezni in nacinov zascite, pac pa tu in tam uporabiti tudi kaksno besedo, ki ni dnevno na urniku and so on and so on. Jah veste kaj, starsev je vec vrst. In ucitelji na veliko besed pazijo samo da zascitijo sebe, ker potem to otrok pove starsu, stars si interpretira po svoje, ucitelj pa leti. Zadnjic smo imele neverjetno sreco in zaupanje profesorja, ki je ocenil da smo dovolj zrele da si ogledamo razstavo na ALU. Ma nemoj da risejo gole zenske in moske. Nekateri recemo ja pa kaj pol in obcudujemo dela, enim je pa to nesprejemljivo in vseeno obcudujejo dela, vsaj upam. 

Kakorkoli, depresija me je minila. Sem pojedla se tretjo salcko cokoladnega pudinga, ki sem ga skuhala sama, brez napak. Edinole kuhinja je bila pikasto cokoladna. Ni panike, sem pocistla za sabo. Cudez. Vceraj sem na omari nasla svojega flisastega, prevelikega pajaca smucarske sorte, ki je za spanje bozanski. Nobene mraza, se vroce mi je bilo. Po glavi se mi podi zajtrk. Ker imamo jutri solo sele ob 10ih in si ga nameravam za spremembo privosciti. Ampak nimamo jajc. Tragedija. Bom jedla kornfleks.

NUJNO!

Tole bi najvarjetnje moralo biti na zacetku posta, ker bo malodko prisel do tukaj dol, ce bo sploh kdo prisel. Mama na ve, fotr ne ve, ena od babic ne ve, druge pa rajsi ne bi klicala. Sej se bomo nekako spravili do obcine po rojstni list, samo rabimo se izgovor, zakaj ga rabimo, ker ga kar tako baje ne dajo. Zato naprosam vas, drage bralce:

Ce kdo ve URO mojega rojstva, naj jo prosim, prosim, prosim⁸ navede v komentar. Poleg tega, da bom nehala tezit mami, da bom izgubila mozolj ali dva, mi boste dali se komentar in bo super.

Ok siol neki zajebava. Od interneta mi dela samo siolova stran. Mejl, msn in ostale strani in brskalniki pa ne delujejo. Help!

1. ze vecino dneva [↩]
2. ko imam na sebi enkrat kopalni plasc ga zamenja samo se pizama [↩]
3. mu bomo kupli macka za druzbo v kratkem [↩]
4. pa ne zato ker ne bom nic dobila [↩]
5. kot se je zgodilo v petek, ampak je res redko [↩]
6. ceprav sta kar ornk hriba, ce racunamo da sta v centru [↩]
7. niti slucajno ne najhujse oblike ali kaj podobnega [↩]
8. bite, porfavor, please… [↩]

JAZ NOČEM DA BI SVET SPOZNAL - M. J. LERMONTOV

Jaz nočem, da bi svet spoznal

skrivnosti moje in bolesti:

kako sem ljubil, kaj prestal,

prepuščam sodbo Bogu in vesti! …

Srce le njima se spove,

le njima bom skesan potožil;

naj On kaznuje me, ki te

mi bolčine je naložil.

Klepet nespametnih ljudi

visokih dš se ne dotakne;

naj morje še tako besni,

granitne gore ne premakne:

živeč v območju dveh svetov,

v oblake svoje čelo skriva,

in razen strelam iz vetrov

nikomu misli ne odkriva …

Psihologija makes me sick. In to cisto vsak torek. Zafrustrirana profesorica narekuje nekaj o custvih, jaz nekaj ceckam po zvezku, Ajda in Zala se igrata s telefoni. Ena Nina spi, druga po rokah vlaci testercek parfuma. Z enim ocesom lovim fotke na telefonu, z enim od uses pa lovim zvoke iz zadnjega kota. Kjer, ne morem verjeti kako presenetljivo, sedijo same cvetke. Sem ujela nek hihitajoc pogovor o pesmicah. Torej ena se je hihitala drugi da ta druga pise pateticne pesmice nekemu tipu. Ma, sem se sama pri sebi nasmehnila, mi ni bilo nic jasno. Res si ne predstavljam kako lahko nekdo kot ona pise pesmice. Ampak ne bom ocenjevala, ker je ne poznam dobro, ker nimam pravice, ker je vse mogoce in pa ker se mi ne ljubi. No vsekakor se mi je zdelo nesramno povedano, ker pisanje pesmi ni nic sramotnega, pac pa je to dar in ceprav oseba, kateri so pesmi namenjene ne ve zanje¹ je to dobro za tvojo duso. Pa se zaslovis lahko. In VEDNO je lepo dobiti pesem. 

Zelim si skatlo papirckov z mojim imenom. 

Kakorkoli, ker sem vceraj rila po umetno zasnezenem krvavcu imam muskelfiber in vrat me boli, pa rame, roke in noge. In sem se komaj privlekla po stopnicah do psihopatske ucilnice s slabim zrakom. Kjer se potem tudi drugo uro ni dogajalo nic. Profesorica je se kar narekovala, jaz sem se kar risala, unidve sta se kar drkale, zdaj ze drug telefon. 

 Nisem bila depresivna, niti me ni kaj veliko mucilo, zadnje case je zaskrbljujoce samo dejstvo, da se mi ne da popolnoma nic. Ne ucenje za test² ne delanje domacih nalog ne karkoli drugega zvezi z solo, ucenjem, izobrazbo. Se bolj zaskrbljujoce je dejstvo, da bom spet obtozila njega. Mogoce tudi ni on kriv, ampak ce ni pa se bo. Ker sem si danes cel pouk (ok, predvsem celo psihologijo) vrtela pogovor med njim in prijateljico, predvsem tisti del: ja, ljubim jo… 

No in evo, poklice mene prijatelj, ki se seli v bezigrad, ce pridem pogledat stanovanje. Itak. No, zataknilo se je pri stevilki avtobusa. Ker sem jaz precej lesena za branje voznih redov sem najprej poklicala sosolko. Je kar zadela stevilke, ampak jaz se avtobusom malo bojim in morem biti trdno prepricana ce me bodo pripeljali kamor sem pac namenjena. Osebno rajsi hodim pes, ampak ker nisem tocno vedela kam grem³ sem globoko zadihala in zavrtela se eno stevilko, tisto, ki bo zatrdno povedala, na kateri bus moram stopit, pa ceprav me bo zraven pobralo od metuljckov. Jap, klicala sem njega.

Jaz sem genij za klicanje ob nepravem casu. N. vedno klicem ko je pod tusom, v banji, ko si umiva lase, skratka kopalnica. No, njega sem pa zbudila. Ni mi sicer jasno zakaj je ob 16.39 spal, niti nisem vprasala, sploh se je pa slo za zivljenje in smrt. Ves zdolgocaseno ampak zelo prijazno se javi. Jaz pa vsa evforicna, ce motim blablabla. En micken sem motla, ampak mi je oprosceno, ker sem glih jaz. Z njim po telefonu res nisem navajena govoriti in ko ravno hocem odloziti me ze nekaj sprasuje, kaksne trikrat sem ze mela “hvala, sori ker sm te zbudila, adijo” na jeziku on pa je se kr neki mutil, da me bo poklical, gor dol blabla. 

Frida, bila je moja kraljica, frida frida. Tale komad je tak za danes. Poslusam ga ze, kako ironicno, od psihologije. Ga mam kar na repeat. Mi vzbuja metuljcke. S slusalkami v usesih sem zadela tapravi avtobus in se smejala sama sebi, ne glede na to, kako trapasto je vse skupaj izgledalo⁴ . Vsa metuljckasta sem nasla bezigrajsko gimnazijo, si ogledala bodoce prijateljevo stanovanje⁵ in nasmejana odsetala na anglescino. Zraven pa sem si pela “frida frida” in mislila “ljubim ga”.

1. in bi se ji po moznosti zdele smesne [↩]
2. ze tako samo en dan prej [↩]
3. zmenjena sva bila pred bezigrajsko gimnazijo [↩]
4. in skoraj ziher je zgledalo trapasto [↩]
5. o moj bog kera huda terasa [↩]

Toliko zivcnosti in evforije, toliko strahu in pricakovanja, toliko bolecine kot tudi ljubezni, toliko metuljckov kot solz¹) v enem samem trenutku. V eni sami veliki kepi, ki v tebi dela potrese in si srecen ceprav boli, obzalujes, pogresas in si zelis. Ceprav ves da je tako bolje in itak ni mogoce. 

Take in toliko filingov na enem kupu, v eni kepi, povzroca ljubezen, taksna ki nikoli cisto zares ne mine.

Umetnostno drsanje.  

Vcasih, ko sem bila se, bolj ali manj, majhna pikica² je bilo drsanje moj lajfstajl. Vsak dan, dan za dnem. Vse nedelje, praznike in vecino pocitnic. Ko ti taksna stvar preide v kri, tam tudi ostane³ . 

Rezultatov nisem dosegala, ampak sem uzivala in ta ljubezen kar veliko steje. Iz krempljev “profesionalnega”⁴ sporta me je resila, pred gotovimi poskodbami nog, mama.

Nikoli in v nobenem pogledu ni bila kot druge mame, se zdaj ni. Nikoli me ni silila v treninge in nikoli ni hotela z mojimi rezultati doseci svojih nedosezenih ciljev. Zgodaj je ugotovila da kondicijski treningi z utezmi na nogah ne pridejo v postev, pa tudi vse nedelje zjutraj nisem bila na drsalkah. Potem pa so moje noge vseeno zacele kazati bodoce resne poskodbe. Spomnim se, da smo takrat obiskali nekega kolega, ki je bil specialist in potem mislim da kaksen mesec ali dva nisem stopila na drsalke.  

Ne vem kako je bilo ko sem nehala. Ne vem kako sem se pocutila. Ce sklepam po spominih mi ni bilo hudega. Do zdaj sem pozabila vsa imena korakov, skokov, nacin ocenjevanja in obcutek stanja v profesionalnih drsalkah⁵. Vcasih se mi zdi da ce ne bi takrat nehala, bi me slej ko prej minilo. Da zdaj ne bi vec mogla neprestano trenirat in zivet za ledene ploskve, da mi je zdaj zanimivo samo se opazovati, ali pac?

Ostajajo spomini. Se mi zdi, da prav ti ohranjajo to ljubezen, hrepenenje in zeljo. Tako dobri kot slabi. Vcasih, med pospravljanjem knjizne police, naletim na svoj prvi dnevnik, ki ni bil nikoli do konca popisan, niti do sredine, in ga odprem in na prvi strani preberem otrosko obljubo, ki je bolj ali manj ne drzim. In tu in tam zasledim vpis o dogajanju v garderobi, na ledu, na kondicijskem treningu in poletnem kotalkanju. In drsanje vedno povezem s svojo prvo ljubeznijo, ki me je drzala tako dolgo dokler sem gulila drsalke. Potem pa odprem omaro in iz nje potegnem dva najlepsa dresa, ki sta narejena za otroka, kateri vsaj telesno s svojimi 170 centimetri nisem vec. In se dotaknem blaga in svetlecih se gumbov. In me zabedira, kaj pa drugega, na nek pozitiven nacin.

Umetnosno drsanje.

Je ljubezen, ki me ne bo nikoli cisto zares minila. Meni je to najljubsi sport, tako kot drugim plavanje, balet, sah ali smucanje. Ob pogledu na plesalce na ledu se tresem po celem telesu. In v gibih vidim in obcutim zivljenje, energijo, ljubezen, strast, bolecino, trpljenje, vse, vse filinge tega sveta. Ceprav imam bolj malo pojma o strokovnih ocenah skokov in ostalih elementov, rada gledam. Ker na to ne gledam samo kot na sport, kjer je pomembno zmagati in biti najboljsi. Gledam na spomine in zelje in gledam v prihodnost.

Za nic na svetu ne bi zamudila vcerajsnjega showa. Champions on ice in njihov Love story. Ne bom nastevala imen⁶ niti opisovala kaj se je dogajalo. Edini opis, ki ga podajam, vam in tudi ljudem okoli mene, ki niso ne gledali niti ne gojijo ljubezni do tega sporta je, da je bilo nekaj najlepsega kar sem kadarkoli videla. Lepse od poleti nad neskoncnim soncnim zahodom in lepse od puscav⁷ in pescenih zrnc, lepse od najlepsih komadov, lepse od ljubljanskega gradu, lepse od zelene pomladne barve, lepse od vseh meni najljubsih reci.

In filingi…

1. solz srece za spremembo (ceprav so ostale skrite [↩]
2. med 6im in 10im letom [↩]
3. ce pac ne zasovrazis zaradi taksnih ali drugacnih razlogov [↩]
4. v narekovajih samo zato, ker v slo pac profesionalna raven ni taksna kot v svetu [↩]
5. te so bile profesionalne [↩]
6. vsi bi bili vredni omembe, ampak nisem poznala vseh, najbolj znan trenutno pa je gotovo Plushenko, ki je tudi dvignil celo Halo tivoli na noge [↩]
7. ki jih prav tako ljubim [↩]