Sesalci imamo 4 delno srce.
I wish.
No ja, baje se deli na dva preddvora in dva prekata.
It sux.
Vse lepo in prav ampak kaj mi to pomaga. Razen pri jutrisnjem testu biologije.
Kako super bi bilo imeti 4 dele in z njimi uporavljati kot s stirimi. Bolecina bi se zmanjsala za 3? Tako razviti (zal) (se) nismo.
Izgubljam upanje.
Tista prejsnja nedelja je bila napaka. Velika napaka. Kaj mi je tega treba bilo. Lahko bi ostala doma, se odkotalila v posteljo in furala safr. Jaz trapa pa…
Hja namesto da bi sla objemat povstr sem sla objemat njega. In ko sem odhajala od doma sem se sprasevala ce se mi sploh splaca iz hise, ce se mi splaca tako depresivna pokazati pred njim. Ampak me je nekaj gnalo. Pravzaprav dve stvari, moja slaba vest, ker sem se cel vikend nemogoce obnasala in ena majhna, samo ena, prosnja.
Slabo vest sem bolj ali manj pomirila, vsaj v trenutku, ko sem se skrila globoko v njegov objem. Do prosnje pa sploh ni prislo, ni mi je uspelo niti izustiti. Nisem bila sposobna povedati skoraj nic, kaj sele da bi izdavila cel stavek. Nekajkrat sem rekla “sori” in pa “ne bo se ponovilo” ter dodala majhen nasmeh. Potem pa sem se spet stisnila k njemu, cela tresoca, drgetajoca in globoko dihajoca, skratka tisto stanje tik po koncu joka, ko moras priti do sape. Vse skupaj mi je uspelo izpeljati brez solz.
Mocno me je stisnil k sebi. Nisem ga hotela izpustiti. Moral je cutiti, ker me je pustil da se odsmrkam in nadiham na njegovi rami. Z eno roko me je drzal tik pod glavo, kot drzijo dojencke, in me nezno pobozal, z drugo me je naslanjal nase, ker sem bila cisto brez koordinacije in najvarjetneje sploh ne bi mogla stati. Hotel me je pogledati v oci, pa sem se izmaknila in se oprla nanj. Prijel me je za roko. Topel, mocan stisk - prijateljski. Nisem se zavedala kaj pocnem, niti kaj se dogaja, bilo je kot da se sploh ne bi dogajalo. Kot sanje ali nekaj podobnega. Torej odpeljal me je proti glavni cesti in me spet objel. V objemih se najbolje ujemava, nedvomno. Tako skupaj sva bila, da sem cutila njegov trebuh ki mi je dal vedeti da oba se dihava. Popolnoma neusklajeno, ampak kako pa naj clovek diha v taksnih emocionalnih krizah. Spet in spet me je hotel pogledati v oci ampak jaz sem spet in spet strmela v mrtvo tocko nekje dalec stran, stran od njega. Ko mi je rekel da je vedno tu, ko ga potrebujem, bi najraje tulila. Zasmrkala sem, da ga nocem rabit. Potem sem zacutila nezen poljubcek na celo, katerega se sploh nisem zavedala. Ce bi se ga bi se od srece najvrjetnje razpocila. Na koncu sem se se zadnjic obesila na njega in pocasi odsmrkala domov.
Sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim ga sovrazim na tisoc in en nacin. Kdo je on, da bom zaradi njega sla prek svojih nacel, principov, navad, vsega!? Kaj je mislil s tistim gradom, da me bo peljal gor in bo vse vredu!? Kaj sem mislila jaz, ko sem kar tako, v ne prevec dobrem stanju sla do njega!? In kaj je to spremenilo!? Popolnoma nic, razen tega, da si ga ne upam pogledati v oci in da ga zaradi tega dogodka, ki sem ga zakuhala sama, ne morem niti ignorirati. Toliko stvari bi mu bilo treba povedati. Ampak jaz mu jih ne morem, ker se z njim ne znam vec pogovarjati, ker nisem sproscena in ker me ogroza. Ker se morem prevec koncentrirati, ker se ob prevelikem priblizanju (med hojo recimo) umaknem, ker si morem neprestano graditi obrambni mehanizem pred njim, ki ga neprestano rusi. Ampak cez kaksen mesec ga bom prijazno zvlekla v tivoli in mu razlozila, seveda pa upala da bo on sam povedal kaksne nacrte ima z mano.
Egoist je. En navaden velik egoist. Boli ga, sigurno. Ampak mene boli bolj. Kako si drzne pomisliti da bom cez nekaj let se vedno noro zaljubljena vanj in bom sla z njim po svetu. Dragi moj, slaba, zelo slaba. Upam da cimprej odrastes in se s svojo (takratno) drago odselis na novo zelandijo! Zelim si da te ne bi poznala!
Moj naslenji izpad bo najvarjetneje vseboval veliko kletvic, nekaj pikrih, sarkasticnih pripomb in mogoce mu bom kar tako dala se kaksno klofuto. Ker si jo preprosto zasluzi. In ce se bo se vedno samo smehljal nazaj z pogledom: sej vem da me ljubis ga bom na kolenih prosila samo eno, eno majhno stvar.
NAJ BO PROSIM KONC
Kako se zahvališ, oddolžiš, opravičiš in vračaš človeku, ki ti pomeni toliko kolikor pomeniš ti meni?
(ne mores se)(ali pač)
Ja, lahko bi se razpisala o Heathu Ledgerju in kako sem se v njega zaljubila ze v 10 things i hate about you in kasneje imela metujcke pri gori zlomljen hrbet, ampak se ne bom, ker so to ze drugi storili namesto mene, irena pa zapovrh se kvalitetno.
Nemsto tega vam bom za razvedritev ob mocenju robckov pokazala tole… 
ker jesti je se vseeno treba
Ok vsem ostalim se pridruzujem se jaz. Moram se malo stulit in pokazat svojega 
ziveli
zastor je padel. konec drame.
poslednja luc goreti skusa,
se enkrat sikne - vec je ni.
ta luc bila je moja dusa.
[ze ugasa-heinrich heine]
Iscem jih ze kaksen dan ali dva, ne vec kot tri, pac, odkar sem ugotovila da bi moje nozice potrebovale spet malo razvajanja. Sej ne da se ne vem koliko razvajam, ampak za nohtke je pa treba vseeno skrbeti. Skarijc nikjer. “Ej a slucajno ves kje mamo skarijce za nohte” “ne pojma nimam, jst jih tut rabm” “mamiiiii kje so skarijce za nohteee!” Iskala sem tudi alternativo, scipalko in pilico, pa scipalke ni bilo s pilico se mi pa ni zdelo vredno ukvarjat. Priznam, med iskanjem se nisem ravno pretegnila, ampak sem kopalnico vseeno kar dobro preiskala. Guess what? Skarjic nikjer…
Sama sem doma. S psom. Vsaj nekaj. Vcasih sem sovrazila biti sama doma, zdaj je malo boljse, zna biti precej fajn, ampak ne danes. Danes bi rajsi imela polno bajto. Kar tako, ker vem, da bom morala cez celo stanovanje in pogasniti vse luci. Sux. Predvsem pa bi imela koga od familije doma, da imam razlog za ne izlivanje custev.
Ko je tamala zaprla vrata za sabo sem ravno koncala z gledanjem filma in mi je ze slo rahlo na jok. Kaj cmo. In potem se odplazim na racunalnik, prizgem iTunse in zaslisim Till your well runs dry. Komada nisem slisala ze celo vecnost in zacelo me je tresti. Hodila sem gor in dol po sobi, vila roke, si pulla lase, hotela kricati, jokati in ga v vsem svojem navalu besa poklicati in nadreti. Mu povedati kar mu gre, mu spustiti nekaj kletvic in sebe predstaviti kot zrtev.
Namesto tega, ker ne pocnem nepremisljenih dejanj, sem sla po diseco palcko. Pograbim fajr, ne dela. ***, vrzem ga v steno, poberem, se enkrat skusam prizgat *** palcko, spet nic. Zaprem oci, glavo vrzem nazaj in si grem z rokami skozi lase. Diham. Grem do kredence, do posode v kateri lezijo karabini, sponke, selotejp, papircki, labele (skratka kar ti srce pozeli) in vecinokrat tudi fajrcajgi. In kaj zagledam…
Skarijce za nohte. Srebrne. Mislim si, mah, ne vem kaj si mislim, ker sem se ravno zrtvovala in uporabila scipalko. Ok iscem dalje, nobenega fajercajga ampak se enkrat skarijce za nohte. Tokrat zlate. Mislim si, mah, nic vec si ne mislim, ker v rokah drzim ze tretje skarjice in nobenega fajrja. Najrajsi bi zarjula, ampak ne, za vsak slucaj, da ne bi soseda z lasuljo prisla zvonit. Ah, sami kadilci pr bajti pa niti enega delujocega fajrja. Hocem ze pospravit palcko, nakar se na drugi kredenci zasveti cisto crn, cisto nov (no to ne vem) fajrcajg. Oh, hvalabogu, prizgem palcko, se vsedem na stol in napisem tale post, zraven pa pospravim se mizo in razmisljam ce bi posesala.
Medtem sem se pomirila. Ceprav ga se vseeno sovrazim. In to sovraztvo je pure sovraztvo in si ga zasluzi. Mogoce ga bo kmalu tudi obcutil in srecen bo, ker sabo ne bom imela skarjic za nohte, ker bi ga mimogrede zastihala.
Zajebava se, naj kar se, ampak ne z mano.
Najprej me je zvilo, potem pa sem si rekla ne seri, upala da ga ne bo in sla z N. pod roko proti metelkovi. Ocitno sem premalo upala, ker sem ga tocno na drugi polovici metelkove srecala. Mislim da sem ravno klicala sosolko, kje da je, ker je bil najin prvotni namen, poleg iti ven, spoznati svicarja1 , ko sem ga zagledala. Mene je odneslo mimo, mislim da mu nisem namenila niti enega simpl zivjo. Ampak N. je zaostala.
on: »ne mara me…
N: (vprasljiv pogled z dvignjeno obrvjo)
on: »al pa se me izogiba. ignorira me…
N: »ne bom ti povedala ce mas prou al ne, loh ti pa povem da nisi tok neumn kokr zgledas«
Po petih minutah sem sla do njiju in jo odvlekla stran, njemu pa ne namenila niti enega samega pogleda. No, mogoce enega. Medtem ko sva hodili proti druzbi mi je omenila zgornji pogovor in cez deset minut je nameravala se enkrat do njega. Pogovor me je presenetil ampak ne impresioniral.
In res po slabih 15 minutah se N. odloci da gre se enkrat do njega, z mano. Vse lepo in prav, pospremila sem jo do pol poti potem pa se uprla, da naj se kar sama menita medtem ko vase zlivata borovnicke (njegove). Vseeno pa sem N. namignila dolocena dejstva, ki jih mimogrede lahko navede njemu. No in moja predraga najboljsa prijateljica2 je stvar dojela precej hitro in se bolje izpeljala kot je bilo pricakovano3 .
Ko sem poslusala njeno raznezeno pripovedovanje, ki je bilo baje se premalo olepsano, se mi je skorajdane kolcalo. Solze bi bile v tistem trenutku kar na mestu, ampak sem namesto tega izustila nekaj kletvic, zanj. Vse prevec bedarij je izustil, da bi sla do njega in ga objela. Ceprav se mi danes ze smeje nad njegovimi besedami, to stvari niti slucajno ni poboljsalo, ostalo je isto. In se vedno se ga izogibam. Fertik.
Oh, in kaj je povedal? Povedal je da me ljubi. (Mimogrede je zvedel da sem vcasih tok slabo da dan prelezim v pojstli in mu pisem pesmce.) In da zdj ni z mano ker ne bi hotu ampak zato ker bi nekoga od naju minil in on tega ne bi prenesu (zato se je med vsemi najinimi centimetrskimi trenutki, isto kot jaz, zadrzeval). Namrec tok mu pomenm, da se hoce najprej spravt stran od starcev4 in pol it z mano po svetu kamor mu srce pozeli.
Big mistake. Big. Huge. Ene par stvari mu zamerim. In zdaj ga imam tudi dejansko za egoista. Sploh pa se prekleto dobro opira na to da bom jaz cakala. Pa ne bom, vsaj ce ne bom imela razloga za cakanje. In zadnje case mi jih ravno ni dajal. On se razburja, ker sem tecna ko greva jest in ga nocem niti pogledat in po papirnatem pogrinjku risem krogce. Naj se kar razburja, vseeno mi je. Ja priznam, ljubim te me je ogrel, ampak pokrovko mi je dvignilo vse ostalo. Ce bi me vsaj malo poznal, en micken, bi lahko vedel da ne vrjamem v vecnost. Vse mine. In midva. Midva mava sicer zelo poglobljeno pa vendar samo najstnisko ljubezen. Ali pac?
Na to pac gledava drugace. Jaz sem prepricana da se midva cez par let tudi poznala ne bova vec, on pa, da bo z mano zivel do konca zivljenja srecno na Novi Zelandiji. Mislim da bo obveljala moja. Ceprav je do zdaj vedno njegova (isto sem namrec trdila da se po osnvni ne bova vec videvala. Pa ne samo da sva se in se videvava se bolj sva se zacela ljubit) Glede na vse, je moj plan zdaj sledec. Prebolim ga, z njim ohranjam seveda obcasne stike5 , najdem si enega, dva ali vec fantov (ne naenkrat da se razume) in dam casu cas. Pustim odprte moznosti. In mogoce, ko se bova cez nekaj let (let!) srecala, bo cas da se se zalizeva. Ce ne, pa pac ne.
Predvsem pa mu je treba razloziti, da je ne fer da me omejuje medtem ko se ustaljuje. Ker ga zvesto samska definitivno ne nameravam cakati, ceprav me po resnici povedano sploh ne bi presenetilo ce bi se mi kaj takega zgodilo. Ravno prav nora sem. In na trenutke precej tezka. Vcasih se mi zasmili, ker se more za veliko stvari precej namuciti. In seveda ne bom poklicala, on bo…
Uh in njegova draga me je prisla objet (pravzaprav je prisla mimo in me objela) in rekla: zakaj si vedno depresivna na metelkovi.
No mislim da sem pocasi zrela za psihiatra ali pa vsaj psihologa. Vsaj ce upostevam vse ugotovitve drugih ljudi o meni. Na soli imamo eno fajn psihologinjo s katero si mimogrede delim tudi najljubsega in posledicno najboljsega frizerja, mogoce bi pa morala pogledati kdaj ima uradne ure, psihologinja, ne frizer.
Basala sem se s svojo sirovo strucko in vase zlivala srednje velike kolicine bananinega jogurta. Smo se 3 vsedle skupaj in klepetale, da cas mine. Mah ja, kljub temu da se s polnimi usti ne govori, sem pol sirove ponudila sosolki in jo malo zaslisala. Nic hujsega, nic novega, pac kar tako, da pogovor tece. Ker je seveda srecno zaljubljena sem poizvedovala o njenem fanticu. Prisezem nic posebnega, ne zelo vsiljivo in ne zelo nevljudno, nic prevec intimno, samo slikico sem hotela videti, ki je tako ali tako nima. Ha! Cisto nedolzen pogovor se je potem obrnil naravnost vame. Z druznimi mocmi sta se obrnili proti meni, pa ne grdo, ceprav sem ze bila na meji ogrozenosti samo pac enako mnenje in saj veste kako to potem gre.
“Ti hocs vedno use vedt o seb pa nc ne poves”
(moj zgrozen pogled in celjust rahlo odprta) “wtf? sej te ne silm da mi poves, uprasam te in ce noces povedat tut prou. Ne bom te zvezala na stol samo zato da izvem kaksen je, kam hodi ven, kaj so njegovi hobiji. Ubistvu me sploh ne zanima, res ne, ampak o necem se je treba pogovarjat ane?”
“ja pa o tebi nikoli ne govorimo”
“ker o meni ni nic za povedat” potem obe v en glas zapojeta:
“o ja mislm da je, kr precej”
“no kaj hoces vedt” hehe in tukaj se je za trenutek ali dva ustavilo. Zadnji kos sirove strucke sem ji potisnila v roke in zmeckala jogurtov tetrapak. Se mi vedno zdi da o meni prevec govorimo, je pa res da nihce nic ne ve”
“torej, glej o men res ni bogve kej povedat”
“ja pa je, samo NOCS povedat, pa sej te pac tut noben ne sil, samo useen”
“eh ja mam pac travme iz otrostva..hehe..ne me tko gledat no, nimam jih”
“ja jst pa mislm da jih mas” celjust sem obdrzala zaprto in razmisljala ce bi mogoce spremenili temo ali hocem slisati kaj vec o teh mojih travmah za katere se sama tocno ne vem
“glej, zakaj pa pluvas cez use tipe? bojis se navezat, ker noces bit prizadeta” no in potem sem zasledila se nekaj o povezanosti z otrostvom ampak ne znam tocno ponoviti
“ha! ne pluvam cez use tipe. cez tvojga nisem nikol plunla, tvojga pa niti poznam ne tko da itak nimam kej pluvat. cez N. nisem nikol nc rekla niti cez A. …”
“ah dej, poglej mal sirse, ce bi N. nardiu ksno najmanjso stvar, ki bi jo lahko uporabila bi ga pluvala”
“glej, pluvam jst cez marsikej, kdo pa ne?” potlej pa je bilo nekaj govora o moji tipih. Hmm… moja glava ni vec delovala tako kot sem hotela nakar sem najprej izjavila “rabm ga ampak ga nocm” potem “ne rabm ga ampak ga hocm” potem pa je ena rekla
“ti si z njimi ze od zacetka prjatlca in se tega pol drzis” druga pa:
“ja ampak ga hoces” in potem je v razred vstopil profesor in pogovor je bil bolj ali ne pozabljen. Ceprav se vedno zamislim …
In kaj sem ugotovila. Ugotovila sem, da se niti njemu nisem pripravljena odpreti, prilagoditi. Se, ko mi rece, da ne smem grizt nohtov, jih grizem se bolj. Zakaj? Pojma nimam, ceprav onidve trdita da prav dobro vem za kaj se v resnici gre. Po svoje imata v nekih pogledih definitivno prav, kar se iz zgornjih narekovajev niti ne da razbrati pa vseeno. Z njim bi lahko bila milijonkrat, pa ne milijonkrat 5 milijonkrat, pa nisem. Ker sem bila vedno “prijateljica”/prijateljica/sosolka/watevr pac. V svoji glavi seveda…
Kako bomo to resili ne vem. Se mi pa zdi, da ne bom dolgo zdrzala brez povprasevanja, kako je pa un tvoj …
[
