the proof is in the pudding

Na ulicah mesta je moja ljubezen. Ni važno, kam gre v razkosanem času. Ni več moja ljubezen, vsak jo lahko ogovori. Ne spominja se več: kdo pravzaprav jo je ljubil?

Išče sebi podobnega v željah pogledov. Prostor, po katerem hodi, je moja zvestoba. Zariše upanje in ga, lahna, zavrne. Prevladuje, čeprav je ni zraven.

Na njenem dnu živim kot srečna naplavnina. Ne ve, da je moja samota njen zaklad. Na velikem poldnevniku, ki se vanj zapisuje njen vzlet, jo moja svoboda votli. 

Na ulicah mesta je moja ljubezen. Ni važno, kam gre v razkosanem času. Ni več moja ljubezen, vsak jo lahko ogovori. Ne spominja se več: kdo pravzaprav jo jr ljubil in jo zdaj od daleč osvetljuje, da ne pade?  

zdani se in odprem oci

radio hrescece preigrava pesem za zaljubljene

postelja je hvalabogu premajhna za dva

povoha me smrt ko se bistrim na mrzlih ploscicah

nekdo napoveduje vreme

nima pojma

smejalo se bo, ponoci pa tu in tam spustilo do solz

gosti spomini bodo prekrili vrhove gora in dna dolin

 sanjam ali pa si pesem zeli napovedovati vreme

pomislim na cudna nakjucja

zasleduje svoje sanje, pesem mislim

pa ji bom stopila na pot

kot si ti stopil na mojo

zabrisal si smerokaze in narisal svojo

sploh me nisi vprasal ce lahko

ogorcen pogled se zarise v ogledalu

par rjavih oci, mojih, tvoje so sive

ko te vidim ti bom zasepetala da si pozabil oznaciti cilj

in zobna krtacka se posmehuje glavniku

nedvomno se mi mesa

glavnika sploh ne uporabljam

vse je samo iluzija

in cas ne obstaja

tako kot ne obstajava midva

zato ker sva zmesana

da se prevetrim bom morala iz hise

za sabo zaprem vrata

pomislim ce sem zaklenila

sploh me ne preseneti da veter ne piha

zato si privoscim scepec egocentrizma

zaskilim v nebo in vidim zvezdo

samo eno

ce si mislil da si moja zvezda ti si se zmotil

poglej v nebo, edina zvezda ki jo vidis sem jaz

vcasih si zelim, da te ne bi poznala

ampak to je zelja

ti pa si moj ukaz

ce bi plesala, pa ne, bi ples vodil ti in zdelo bi se ti strasno fajn

moje dlani bi pocivale v tvojih, breskrbno

in privil bi me k sebi, saj je le ples, nihce ne bi vedel

tudi meni bi bilo strasno fajn

pa saj nama je tako vedno fajn

strah spremeniva v dogodivscine

in preziviva

ko bo konec se bova temu smejala

no, se prej bom tvoj pulover oprala s svojimi solzami

potem pa utopila tvoj spomin

ti se bos pogovarjal z granitno kocko ukradeno s presernovega trga

in zelena nogavica bo obrekovala

mesalo se ti bo

odlocitev bo padla in narisal mi bos cilj

v sanjah mojih in tvojih te bom zasula s poljubi

ki jih od mene ne bos nikoli dobil

nikoli

dez kletvic pa se bo ustavil v kaksni pesmi

in cez nekaj let jo bos mogoce uglasbil ob svoji kitari

cudna nakljucja saj pravim

ta pesem nedvomno laze, se pretvarja in prikriva

sledi besedam, svojo pot ubira

vsega vendar ne morem prepreciti

 ko bo pomlad bos dobil sopek roz neznane obozevalke

in vaza v kateri bodo stale ti bo pomeziknila

ker je vse samo iluzija

in casa sploh ni

ampak ti bos to mogoce celo dojel

in skocil v luzo na Novi Zelandiji

jaz bom sredi puscave gledala v sonce

nekaj kar se ne zacnese tudi konca ne

samo da bos vedel 

@#&^!_)?±§~ƒ©˙™˜√∆˚! ne, nisem tecna, nisem sitna, zalostna sem in zakaj je to tako tezko razumeti. OK vem da izpadem sitna, ampak res ne potrebujem se pripombm. Pustite me, da se mi en in isti komad vrti v nedegoled, repeat, repeat in se enkrat repeat. In dovolite mi, da se basem s SVOJIMI m&m bonboni. Ce ste vi svoje pojedli, ne pomeni da boste se moje. “Pa kaj si tecna” Nisem tecna, samo zalostna sem, in res zakaj je to tako tezko razumeti. Jokala bi, pa ne bom. Zvecer grem z prijateljicami zmrzovat na presernov trg in poslusat kreslina. In jutri imam frizerja in me skrbi. Ze dolgo cakam, ampak jaz za strizenje potrebujem d-day in jutri mogoce to ne bo. In zakaj sem danes dve uri prezivela z njim v btc-ju!?! Hocem napisat depresivno pocukran pateticen post, naredim dva odstavka in ugotovim da to ni to kar hocem povedat. Zato zbrisem, zamenjam vrstni red in spet obticim pri slabig dveh odstavkih. V groznih pesmicah, kjer sploh ni pojnt komad, ampak da decve migajo s svojimi popolnimi ritmi in nogami brez celulita najdem jaz verze ki bi mu jih z veseljem povedala. Zivcira me, da starega leta se konec ni, pa me je ze zdaj na smrt strah novega.

Najhuje od vsega pa je, da sem sama kriva. 

Ljubim ga. In vcasih sem mislila, da se midva nisva spoznala z namenom, da bi bila prijatelja, da njega kot prijatelja sploh ne potrebujem. Motila sem se, kako zelo sem se motila. Lepo ga je imeti za prijatelja. 

JANUAR: napisem svojo prvo pesmco njemu. On seveda ne ve. Podari mi komad, enega si deliva. Prvic gremo skupaj na ljubljanski grad, kupi mi znacko in me pelje drsat. Druzba se sicer razhaja, ampak ostaja on. Med vrsticami mi pove, da mu obracam svet na glavo in potem objeta leziva na kavcu, veckrat. V mojem zivljenju se pojavi nova oseba. Vedno sem mislila, da bo ta tretja oseba med nama njegova, bila je moja. Za to osebo izve sele nekaj mesecev pozneje¹. Ostala sem mu zvesta in se bolj zaljubljena. 

FEBRUAR: bil je kot manicna depresija. Razpolozenje in volja in krize so se menjale in spreminjale z neverjetno hitrostjo. Prvic me je drzal za rit, kot ponavadi nisem nic naredila. Do prve polovice je tista x oseba iz januarja se vedno vztrajala. V drugi polovici sta zacela hodit z mojo najboljso prijateljico. Ne maram tega obdoboja, ker sem bila grozno nerazpolozena za vse. Ah in seveda, en super teden v Londonu.

MAREC: dejansko se zacneva pogovarjat o vsem mogocem. Spet postajam zivcna in evforicna. Eno leto poznanstva preziviva v tivoliju, prav tako njegov rojstni dan. Prav tako pa na prvi pomladni dan zapade nekaj snega. 

APRIL: se vedno zaljubljena. Vedno bolj. 

MAJ: dneve prezivljamo v tivoliju. Vcasih nas je vec, vcasih sama. Vreme je lepo, toplo, lezimo na dekcah in se imamo fajn in predvsem radi. Poleg tega ga prepricam da gre z mano pes do centra, drziva se za roke.

JUNIJ: Iron Maiden. Kratko ampak sladko. Soping v Udinah se, hvalabogu sele v ljubljani, sprevrze v ozivljanje psa. Ugotoviva da mogoce zadnjic gledava film, no zmotila sva se. Prav tako priznam, zivela sem v prepricanju da se po koncu sole ne bova vec videvala, sploh ne poznala, on pa je vedno vztrajal da se bova in tudi se. Sweet 16 prezivim na morju z fotrom, sestro in ostalimi druzinskimi frendi s katerimi jadramo. To da mi ni cestital, sem prebolela z lahkoto.

JULIJ: poletne pocitnice nama nikoli niso lezale. Ampak letos sva se celo nekaj slisala. Sam od sebe je poklical ce pridem ven, ampak je bilo neizvedljivo. V julija sem ga predvsem sanjala na vse mogoce nacine. Ah in izvedela za eno punco. Ne prvic, tako da me ni presenetilo.

AVGUST: enkrat se vidiva ko pride na film. Ker so menjali kljucavnice nisem imela pravega kljuca. Ven smo torej prisli cez balkon. Hvalabogu, da smo v pritljicju. Medtem ko dneve prezivljam v firencah me poklice vsaj dvakrat.

SEPTEMBER: pride do mene in prosi ce mu posodim ucbenike. Dokaze da mu ni vseeno, da mu lahko vse povem in da bo tam ce ga bom rabila. Greje mi roke, objema me, stiska me, drugace kot do zdaj. Meddrugim se odlociva da greva laufat, kasneje sva poklicala se N. in smo do vecera rolali. Dam mu svojo originalno zapestnico, katere je zelo vesel. Sicer prek msn-ja pa vseeno, mi ves depresiven rece: manjkas mi v zivljenju. Pograbim kljuce in telefon in grem do njega. Pride dol in se celih 10 minut objemava, samo objemava. Na trenutke pogledava in drziva za roke. Zamudim se en D day in kot vedno prezivim se kaksno krizo tu in tam

OKTOBER: Ljubljanski grad, drugic. Po nakljucju ga srecam v mestu, pa ga nocem. Pa ga. Spet se ne morem zadrzati zato ga objamem in mu povem da ga pogresam in pa, ce gre z mano na lj. grad. In sva sla. Pove mi o novi punci (se vedno je z njo), pove mi marsikaj o njej in njima, kar me precej sokira. Nikoli nisem mislila da zna to sploh rect, ampak jasno mi pove, da ljubi samo mene. Spet milijon objemov. Ah in seveda, 

odprem tale blog.

NOVEMBER: prezivim nepozaben teden v Libiji. Videvam ga zelo malo oz. sploh ne, ker je polno zaposlen, jaz pa ob petkih ne visim vedno na metelkovi. No na koncu mu vendarle zvije in ga klicem. In stojiva na metelkovi, kot da okoli ne bi bilo ljudi, in se gledava in objemava, mocno in bolece. 

DECEMBER: v decembru sem ga videla tocno dvakrat, najveckrat trikrat. Depresivna sem in zaljubljena. Sicer pa sem letos dobila po fotrovi strani ogromno bozicno darilo. Tri dni francije, kjer je soping vstet v ceno.

1. oktober [↩]

Po dolgem casu¹ sem si privoscila zajtrk. Drugace ga ne jem, ampak ker sem v solo morala oditi sele ob pol 12ih sem si pac privoscila. Umesana jajca, mmmm. 

Kot sem povedala nimiy-u  sem prisla domov ob pol dveh. Pravzaprav se malo prej. Pregledala sem mejle, bloge in vse kar se je pregledati dalo in seveda postala lacna. Kajpada, saj vendar se rastem in potrebujem energijo, kao. Nima veze, zazelela sem si kebaba² Najprej sem razmisljala s kom bi lahko sla in vmes pojedla en mango. Mango je kulj, ljubim mango, nora na mango. Se moj najljubsi sladoled je z okusom manga ali mangota? Potem se mi je zacelo strasno kolcat, pomoje zato ker so se mi pred ocmi prikazovali kebabi.

Kakorkoli poklicala sem prijateljico glasbenico³ in sva sle. Sprehodile sva se do miklosiceve in vmes, ah kaj pa vem, pac debate, problemi,pubrteta, hormoni, norenje, petje, pogovarjanje… Mmmmmm, kebab je bil preprosto mmmmm. S polnim trebuhom, kebaba se razume, sva se potem vsedle se v Zvezdo. Z neverjetnim uzitkom sem pojedla se vanilijevo krostato, skupaj sva potem opazovali se miniaturne sendvicke. Mmmmm. “Kako prides do tistih sendvicev” Natakar se je samo smejal in povedal, da jih strezejo samo poelg vina. Sprijaznile sva se z usodo, ker nama do vina pac ni bilo, in sendvicek pac ni bil vreden. “A lahko racun prosim” “A ze gresta?” “Ce dobiva sendvicek ostaneva se 5 minut. Ce nama daste dva pa 10″ No kakorkoli, na lepe oci, sva zaprosile za en, samo en sendvicek, ki ga nisem pojedla jaz. Prisrcno sva se zahvalile in pustile napitnino, katero nama je hotil na vsak nacin vrnit. Ha, nisva mu pustile.

Potem je prisla se N. Na nasem kavcu smo se zleknile in gledale Pretty Woman. Za najlepsi del filma smo razglasili, ko se pogodita, da ona ostane cel teden. Julia: “ostala bi tudi za 2(000) dolarjev” Gere: “Placal bi ti tudi 4(000).  Ooooooo. In spet se mi je zacelo kolcati.Hahaha blazno smesn res. Medtem ko jima tocim za pit, se dereta: “rec ja al pa ne” Njima se derem nazaj: “jaaa” Pridem v dnevno in nastja glih odlozi telefon. Cist smejoca mi rece: “je reku da bo probu mal mnj mislt nate”. Vse tri imamo nasmeske do uses, kot julia roberts zato usekamo se ene karaoke na plejstejsnu. 

Skratka, zelo vsecen dan, moram priznat. S kebabom na celu. In kolcanjem, dvakrat danes. Naj bo, ker je ravno on mislil name in tako lepo to povedal N. cetudi mogoce ni res.

1. od zadnjega je pravzaprav minil le teden [↩]
2. kljub 4im vrstam sperme, ki so jih nasli v mesu. wtf? ampak to mi je nekdo zatrdno zatrdil, ceprav nisem ravno verjela, se manj pa mislila na to [↩]
3. kok kulj se slis [↩]

Zbudila sem se v mrzlo jutro. Odtavala do kopalnice in se sprehodila do sole. 

Poslusala sem zgodovino in geografijo afrike. Nato pa foto predavanje o Gani, kjer je predavateljica prezivela cel mesec. Sanjsko. Ni dolgovezila, ni bila dolgocasna. Kratko in jedernato. Potem pa nam je zavrtela muziko in slike so se vrstile po platnu. Ooo ja, bi sla… In tudi bom sla. Ce ne prej, vsaj vem, zakaj bom sparala. Ampak jaz mislim v svojem zivljenju prepotovati afriko, po moznosti v enem kosu, ali pa vsaj v dolgih obdobjih. Slej ko prej.

Predavanje sem morala zaradi zobozdravnika zal zapustit prej kot bi si zelela. Pa uredu, naj bo. Medtem ko sem cakala na semaforju sem zivcno spet ugotovila da je tudi moj poslednji dread odsel iz moje glave. Jah, se zgodi. Mati so doziveli napad panike in dobili privide usi. Zatorej sem se prepustila usodi, usi vendar nocem, in ga odrezala. Ni panike, kje pa, bil je le prhljal… Tako ali tako pa imam zadnje case prebliske o mojih laseh, zabrila bi se. Ampak pustmo to.

Torej pridem do zobozdravnika (in ne vem zakaj so zobozdravniki ljudje, ki me spravljajo v jok), ki ga je moja preljuba sestrica izredno pohvalila in bila cisto navdusena. Yeah right. 

Vsedem se na stol, sestra naslonjalo spusti globoko nazaj, in noge dejansko so visje od moje glave. Mogoce mi je sla kri v glavo, pa se je zato spet pojavila depresija. Pride doktor in imam tak cuden filing. Ah saj nima kaj bit, si mislim. Takoj ko je on odpru usta bi ga pa najraje pretepla. V teh 10ih minutah niti ne vem kaj je povedal.

Najprej vzklika kako mam kulj zobe. Potem mi rece, da je bil moj zobni aparat zagotovo vecino casa v predalu. PUF! Pa kaj se gre, sem hotel vstati in odkorakati ven. Tisti aparat sem res redno nosila, ne morem pomagat ce so moje zgornje dvojke malo krive. Rece sestri, naj napise da nimam nobene plombe. Jaz njemu: pa sej mam eno plombo. In on izusti tisti pah, sledi zamah roke. “Tebi ni nihce povedal kako si moras umivti zobe ane? Pa nitka, pa to?” PUF! Pa kaj se gre, bila sem na nesteto zobozdravstvenih in nezobozdravstvenih pregledih in odkar si sama perem zobe sem slisala kaksne miljon predavanj o tem kako se zobna scetka uporablja. OK, priznam, niti slucajno nikoli nisem sledila tem navodilom. Ampak ocitno mi nikoli ni bilo treba, ker (PUF!) on spet vzklika da kako je to super, da oni so meli pri 16ih ze vse plombirano. Me ne zanima, cimprej hocem it stran. Ampak ne, ni se konec. Posadi me pred racunalnik in gre s kamerco v moja usta. PUF! Res komaj, ker mi postane kar slabo, si ogledam kamen in dlesen in obloge in ne vem kaj se vse. Sledi se zadnji vzklik, da kok sem kulj, da mam super zobe blabla ampak ne slisim vec, ker mi gre res na jok in bi samo sla.

Mojo depresijo mu je skratka uspesno uspelo razsiriti. Nimam dreda, mrzlo je, pogresam ga, lacna sm zdaj se bom se zaradi zob sekirala.

!@@$#%±§(*&&^‘Ø!?@`~Ç√Œ∑@@±**&!

Jaz imam rada nimiy-a¹. Hvala!

1. ker mi pomaga pri opombah, linkanju, vstaljanjem videa.. [↩]

Ok, bozicne pesmice so se mi pele ze v oktobru. Mesec kasneje sem se spotaknila ob prvo jelko, nekaj dni kasneje se v drugo. Vdala sem se v usodo in nehala prestevati jelke, okraske in lucke (spermiji nad tromostovjem so razred zase, ampak jih prav tako ignoriram). Pricakala sem december, popolnoma flegmaticno, prav tako vse “vzdusje”. Ampak vseskozi se mi je zdelo da nekaj manjka. Pa nisem in nisem ugotovila kaj. No, danes sem dozivela razsvetljenstvo. Bozicne pesmice, kajpada. Danes, 16/12/2007, sem zaslisala prvi bozicni komad (pac, v decembru, na radiu, v kontekstu praznikov) in sicer moj priljubljen Last Christmas. No stvar se je dokoncno zacela!