Smo ljudje res zmozni brezpogojno ljubiti? Bojda namrec ljubezen lahko razdelimo tudi na pogojno in brezpogojno. Ze samo ime pove, da moras pri pogojni imeti pogoje oz. ljubljena oseba ti mora vracati ljubezen, da ljubezen sploh zivi. Brezpogojna ljubezen najvrjetneje zivi od upanj, iluzij in sanj, pa vseeno, mores nekje najti razlog, povod, za le te. Torej, je sploh mozno ljubiti SAMO in IZKLJUCNO brezpogojno.
Ljudje imamo ušesa, z njimi slišimo in včasih tudi poslušamo. Včasih ne poslušamo samo z ušesi. Zvokov okoli nas je nešteto, nešteto besed, nešteto nasvetov, nešteto hrupa, nešteto pridig… Včasih ne poslušamo, včasih ne slišimo, včasih slišimo pa gre skozi nas, zgodi se tudi, da ostane v nas, kdaj pa kdaj kaj preslišimo, enkrat slišimo dobro, spet drugič zelo slabo, če se ne naredimo najmanj gluhe. Ah prisluškovanje je moja navada. Včasih je dobra, včasih slaba, odvisno. Poslušam rada. Kdaj pa kdaj spustim kakšno fiziko, slovenščino ipd. ampak sledim tračom, novicam, problemom, težavam, zanimivostim. So pa tudi stvari ki jih ne maram slišati. Recimo Turbo Angels, kakšne pridige in nasvete, za katere sicer vem, da mi hočejo le dobro pa vendar. Pravzaprav pa hočem povedati da ljudje radi slišimo določene stvari, spet drugih pa ne. V petek mi je bilo tako lepo, ko mi sošolka povedala kaj si misli o meni in njemu predvsem pa o naju. Posebaj zato, ker ne ve pravzaprav ozadja, samo videla naju je in si ustvarila mnenje. Da kako mi njegova punca ne seže niti do kolen, da je njen vzdevek čisto primeren, da midva 1000% paševa skupaj… In pa A., ki ji je zabila da je izvisela, da sva popolna, da bi bila midva skupaj najbolj srečna. Razveseli te, te ogreje, ko ti nekdo reče: “Vidva bosta še skupi, garantiram.” ali “Ja, ljubi te in te ljubi.” ali “Vidva sta tooook lepa” ali “Joj kakšna kokoš si, dej nared kej, vidva ne moreta en brez druzga” in tako dalje in tako naprej. Ja, takšne stvari je lepo slišati, ravno ko sam sebe prepričaš kako to in ono, ti nekdo s svojim mnenjem potrdi, da so le tvoje paranoje. Da slišimo kar hočemo slišati imamo prijatelje, ki pač vejo, kaj je treba v določenm trenutku povedati. A tudi vejo, da te morajo držati, da ne odplavaš. Teh delov ne maram. Seveda hočem njihovo pravo mnenje, ne glede na to, da mi ni všeč. Moraš vedeti kje so realna tla. Najhuje je, ker takšne stvari težko preslišiš. Predavanje zgodovine gre skozi eno uho noter skozi drugo ven, ampak včasih je težje. Vsaj zame, ki sem človek, ki da veliko na mnenja, predvsem pa, ker veliko veliko, morda preveč, razmišljam (če bi toliko razmišljala o matematiki bi najverjetneje imela 5). Zato nekaterih izjav, ne morem niti nočem izbrisati. Pač pa ostanejo v moji glavi, kjer jih premlevam, furam safr in iz njih včasih potegnem kakšno resnično dejstvo ali pa se preslepim. Odvisno od volje. Tako mi je danes A. rekla, da me noče prizadeti, ampak da je zagotovo vsaj malo zaljubljen v svojo punco, ker tako pač to gre. Sem se strinjala, seveda sem se, ampak mi nikakor ni bilo všeč. Tako kot tudi, ko mi kdo omeni, da naj nekaj naredim preden bo prepozno. Da bo kdaj prepozno, pha, nočem vedeti, nočem slišati. Pa vseeno pride do mene še vedno pa tega nisem dojela. Tako da si kakšnega konca sploh ne predstavljam. Vem, da včasih ne slišimo tistega kar hočemo in si želimo.Življenje je nepravično, ne moreš imeti vsega. Pa vseeno me je soboto rahlo potolkla in bi rada slišala kaj, kar hočem slišati. Pa saj ni težko reči, jaz hočem, da to tudi dejansko mislijo.In petek je bil tako lep, ni rabil reči ničesar, pa je vseeno povedal vse. V soboto bi lahko držal jezik, pa ga ni, pa bi ga lahko. Medtem ko me je kuštral je rekel: “to lahko delam samo njej pa tebi.” Ok ravnokar me je prešinilo novo upanje. Kar tako na lepem. Pišem depresiven post, nakar ugotovim, da me tako zelo prekleto potrebuje. Nad tem se naslajam, kajpada. Seveda se lahko in morda tudi se motim, ampak vseeno. Pravzaprav odkrivam podobnosti med mano in njo. Obe imava očala, jaz dokaj kratke lase (zadnje čase sumljivo hvali mojo frizuro?) ona pa je na eni strani kratko postrižena, torej naju obe kuštra. Ampak trenutno nočem slišati da mene kuštra kot njo, ampak njo kot mene. Ja! No, podobnosti je pravzaprav izredno malo, mislim da sva si zelo različni, zakaj je on z njo v prvem planu pa tako vem. Kaj hočemo, še vseeno je tip. Ah ja, tale odstavek je dokaj čuden, ko sem postavila zadnjo piko, sem že spet spremenila mnenje. Nima veze… Od njega sem slišala stvari, za katere sem mislila da jih nikoli ne bom, pa sem jih. Če jih bom še kdaj ne vem, ampak da sem ga pripravila do tistega enkrat, sem mu morala pošteno obrniti svet na glavo. In samo tok da veste, mu ga bom še naprej. Nima on šans da bi se mene znebu in tut SAMO (najboljša) prjatla ne bova tko kmalu.
Thought I saw you
In a stranger’s face
Should I call you
Or should I walk away
‘Round the corner
Is around the world
Is that you looking at me
Or am I living a dream
be with you by the bangles
Pa saj naslov pove vse. Sama sebi se zdim smesna, s temi svojimi cudnimi idejami. Zivim v iluzijah in ja, mogoce nocem sprejet dolocenih dejstev, pa kaj pol. Pred sabo mam se ceu svet, ceu lajf, se tok stvari. Ne bom kr umrla ce enkrat ne bo kot sem si predstavljala. Ne bom umrla ce me kdaj ne bo pogledal ali objel. Ne bom umrla ko bom spoznavala in objemala njegove punce. Ne, ne bom. Ne bom se mu pustila. Ne bom pustila da mi kdorkoli unicuje lajf, unicm si ga lahko samo sama, pa si ga ne bom. Zard njega, zard sebe, zard vseh. Ne bom sebicna, prvoscm mu, res mu, ampak samo do takrt ko vem da ga mam in ga mam. Tega se zaveda tudi ona, vse so izvisele od trenutka ko sva se spoznala. On mene ljubi in me ljubi. In se mava fajn, zelo fajn, vedno. In ne, ne bova skupi, ceprav vseeno upam. Ne glede na to kolikokrat se odlocim da ga nocem videt in mu to celo povem, se on smeji, ker ve, da ne mislim resno oz. da tako nisem sposobna. Bo ze se vidu… Za premembo se ne bom pustila svoji glavi, ampak svojemu srcu. Izolirala se bom od vseh neumnih domislic: midva sva SAMO frenda, ljubi njo, oddaljujeva se.. Obremenjevala se bom samo toliko kolikor bo sedlo in nic vec. Ce se on ne obremenjuje, pa sej se, se tudi jaz ne bom, no malo. Vcasih bom jokala, vcasih se bom smejala, vse zard in za njega. Ampak ne bom se pustila, prezivela bom in mela se bom fajn z njim, ker se midva znava met fajn. Hodla bova na grad, na teraso, gledala bova filme, se objemala (nezno, zivalsko, prijateljsko, cudno, pijano, strasno, samo z ocmi, samo s prsti …) Mogoce bova sla na pankrte, kot frenda, al pa kot kej vec, sploh ni pomembn. Pha
Vceraj me je zvilo, ne vem kaj mi je bilo, iz zepa sem potegnila telefon in ga poklicala. “Stevilka je trenutno nedosegljiva.” Sem si misla, vredu, ni panike, saj tako ne vem kaj naj mu recem. Bom sla mogoce zvecer ven in ga poiskala, mogoce.
Pa sredi debate z N. meni zazvoni telefon. “O fak, on je. Kaj naj recm. [tistina, telefon zvoni] Halo? Ej zivjo, ja klicala sm te, kje si ti?” “Kle za bezigradom” “Kako, ce so mi rekl da te ne bo” “Ja no, pa so me neki rabl” “Aja.. Ej jst te rabm, res te rabm, a se loh vidva” “Rabs me, aja, ja te poklicm k bom doma, al pa na meti” “Ja, ok, hvala, cau”
Nujno sem mu mogla rect sori, oprosti za vse. “Kaj use” “Ja za use, da sm taksna kura, da sm nesramna, da klicm sam k jst rabm…” Imela sem slabo vest, ne vem tocno zakaj, samo tista potreba po nekem opravicilu je bila v moji glavi. Tako velika, da sem se odlocila poklicati, ceprav ne klicem prav pogosto. Pa smo sle proti metelkovi.
Poklicem ga in mu recem naj pride do mene, da sem tocno na prehodu med levo in desno stranjo. Prlaufa in me objame, dvigne u luft, zavrti, sej ne vem kaj mu ni blo jasn, razn da je mel ze ksnga pol litra mesanega alkohola v riti. Spusti me in spet potegne k sebi, mocno, zivalsko. Nasloni se na zid in me drzi za roke. Tople so. Gleda me, objamem ga in se polomljeno opravicujem za ne vem kaj vse. Roke panicno izvijam iz njegovih, ne pusti mi. Stojiva sama, ceprav je bilo okoli kar nekaj ljudi. Jaz nisem dojemala okolice, cista tema. “A sta vidva skupi” “Ne” “Aja, kaj pa sta pol vidva?” “Emm najbolsa prjatla” “Ja..” Roke sem zatlacila globoko v zepe, cimdlje od njega, pa mi ni pustil, potegne mi jih iz zepa in moje prste preplete z njegovimi. Spet je med nama tisto. Spet so med nama samo se 3je centimetri, spet se gledava. Nekje za ovinkom pa njegova punca, ocitno mu je bilo vseeno, kako se bo vleku iz tega. Naenkrat me potisne na drugo steno, se nasloni nanjo me objema in jaz sem z obrazom zakopana v njegov vrat, kapuco in lase. “Novo disis” in se zakoplje v moj sal ki je vpijal vonj testnega parfuma. Evforicen je, objema me, stiska, neprestano, medtem pa govoriva, nekaj v tri dni.
Pa se je primajala njegova deklica. Ok, deklica je precej neprimeren izraz, pa recimo… Vsa sladka, kot da se poznava in sva najboljsi prijateljici. “Sej ce vaju motm loh grem” No vsaj roke sva skrila vsak v svoje zepe. “A mas kksne tezave, res lahk vaju pustim da se zmenta” “Ah ne ne, ni ti treba, sploh ne, sva se ze zmenla kar je blo. Sem vidla zanc ene vajine fotke, ful sta luskana” Potem me je odvlekla in mi predstavila njeno najboljso prijateljico, jaz pa sem zacopatila bivsega sosolca in ga zapletla v pogovr.
Poisce me A. in se odlociva da greva. S pogledom ga poiscem in se grem poslovit. Objame me, pa se enkrat. (Malo pretirava? Te objemi vcasih fizicno bolijo, ceprav so zakon. Predvsem pa zraven stoji njegova. Ampak ocitno ve kaj dela, ceprav dvomim.) V te zadnje objeme nisem vlozila veliko custev, njeno prisotnost vseeno cutim. Dokaj pomirjeno nato z A. zapustiva meto.
“oo kera suga, a si vidla kako te je pogledala” “Ne kako” “Glej jst varanja res ne podpiram, ampak pr vama, pr vama pa ga. Zenska ti ne seze do kolen, pa ne do kolen, do noznga prsta” “A. a lahko nehas” “Ej vidva sta popolna, bol kt midva (z njenim tipom). Vidva miljon procentno paseta skupi. Vidva ce bi bla skupi bi se zihr mela fajn, pa ce en tedn, pa en tedn.” “haha ja takle mamo ane” “Ne kot frendica, kot objektivno ugotovitev ti povem da vidva morta res in pol sm ji rekla da je izvisela” “Caki mal, kwa!?” “A dej, ta zenska je grozna” “Caki caki, kaj ti zdj bluzis, a to si si misla” “Ne, to sm ji rekla (hahaha) sej tko v smehu no ampak kaj sej je res. K te je objeu je grdo pogledala jst sm ji rekla “izvisela si” pol te je pa se ona objela” Ok, stvar se mi sploh ni zdela normalna. Po svoje je bilo zabavno to slisati, ampak hkrati te tudi malo stisne. No hvalabogu ni bilo nobenih problemov…
Zbudim se ze ob sedmih. Nisem mogla spati. Ob devetih sem imela jahanje. Vceraj sem preprosto poklicala ce lahko pridem. Zasedlo mi je, mislila sem, da me bo jutranje jahanje spravilo v boljso voljo. Na koncu se je stvar izkazala za napako, ker ni bilo fajn, bolj nadlezno kot karkoli drugega.
Ze vceraj sem mu obljubila da ga pridem danes pogledati. Pridem do njega in spi. Lep je, se ko spi je lep!? Dobila sem nalogo da ga zbudim za kosilo. Nacelno bi cloveka zbudila zelo glasno, kruto, njega pa nisem mogla. Cist nezno jst njemu tist ej… Nobenga odgovora, se enkrat. Obrne se: “ej ne grem se na kosiu puste me spat” Sedim na stolu in ga gledam in cakam, vprasam ga kako je. Odpre oci in se obrne “oo ziujo”
Greva dol na kosilo, potem pa usekava se en kratek sprehod cez prazne betonske ploscadi. Poisceva trgovino in kupiva marcipanovo milko. Med nama je senca. Kar visi tam in vzbuja nesproscenost. Ugotovim da je zaljubljen, pa ne vame. Mogoce sem kot ze stokrat to ugotovila povsem zgreseno in narobe, pa vseeno. Nekaj visi med nama. Zato se obesim nanj, da bi se pomirila, pa se ne. Pustim ga in kot ponavadi se nekaj prcava, ce to ni ljubezen…
V druzbi med nama nikoli ni nic. Ne znava, ne zmoreva, noceva. Ne vem. Postaneva druga cloveka, najin odnos je, ah, sploh ga ni. Razen takrat ko se res dolgo ne vidiva. Takrat okoli naju vse obstane in midva sva v svojem svetu. Tako je bilo vceraj, danes pa popolno nasprotje, grozno nasprotje, tega ne prenasam. Kako naj bi bila skupaj, ce nama to v druzbi predstavlja taksen problem. Ne more biti vedno opit, da me sredi metelkove pred punco drzi za roke, ne moreva izbrisati ljudi, kako za vraga naj bi bila potem midva skupaj.
To srecanje sva si varjetno oba drugace predstavljala. Saj si vsakega predstavljava drugace. Le da si ga vcasih boljse, velikokrat pa tudi slabse. Preden sem odsla sva lezala objeta na postelji. Z rokami je bil neprestano v moji laseh. Se zadnjic sem ga objela in s solzami odsla domov. On je ostal za mano, zleknjen na kavcu s svojo kitaro.
Boli me, ne, ti me bolis.
Slep sm, ne, ti me slepis.
Pust me, ne, ne me pustit.
Nared me, unic me.
zadnja ljubezenska pesem by pankrti
Trubar, Svetokriski, Vodnik, Zois, Dalmatin, Bohoric, celo Moliere in Linhart so vsi skupaj eni tezaki. Moja profesorica pa sanja, kako je, ce imas v razredu dva tako nadarjena kot Preseren in njegov sosolec, kateremu sem pozabila ime. Cloveku bi se zmesalo, meni se mesa. Tok so tezki, da danes nisem zaljubljena.
Danes sem se zavila v crnino. Preprosto sedlo je, tak dan. Cisto neskoncentrirana sem nekako prisla do sole. Porabila sem vec casa kot obicajno (?), vleklo se mi je, kar je cudno, ker ponavadi hodim zelo hitro. Matematicne naloge se mi ni ljubilo preprisat, med umetnostno zgodovino pa smo gledali film Frida ob katerem sem ze skoraj jokala. Na poti, proti taboru, sem bila tiho. Preslisala sem vse trace, novice. Kdo se je s kom skregal, kdaj in kje sta bila skupaj. Preprosto nisem dojemala. Traci me vedno zanimajo (?) kje kdaj kdo zakaj. Tudi lacna nisem bila, kot sem ponavadi (?). Namesto dveh sosedovih in cokolade, sem vzela eno in vodo (vode, ce mi ni treba sploh ne pijem). No ja, ni bilo tezko ugotoviti da je v bistvu z eno besedo vse skupaj kr neki. dkjfngakejng custva pa to ;-). Potem pa me je Zalika objela, mocno stisnla in rekla: dej pridte bomo objele naso pikico. In smo nardile en tak velik hug in seveda sem se nasmejala, zakaj se ne bi. Ajda je rekla: “Ves, men se pa zdi da bi vidva morala probat. Ce sta res tok dobra frenda, bosta ostala tut ce se ne obnese.” Taksne stvari je vedno lepo slisat. Da ma nekdo upanje za naju in da niso vse samo moje iluzije, ampak tako vidijo stvar tudi drugi.
Seveda se mam za uciti. Slovenscino predvsem. Lahko bi se jo ucila cel vikend, pa se je nisem. Pocasi zacenjam sele danes, pisemo ze v sredo. Vse od reformacije do ljudskega slovstva, ogromno skratka. Ampak jaz sedim za mizo, z knjigami pred sabo, poslusam muzko in ceckam po zvezku. Potem laufam u kuhno sporocit da se zard tega debila ne morem koncentrirat. Mati: “oblubi mi da bos zdelala razred 
in pa, ti si vsak dan bol zalublena ne?” jz: “jz? Ah ne to pa ze ne, samo ne morem se koncentrirat in ja, valda da bom zdelala.” Mati: Glej, ti tega se ne ves, ampak ne mors prebolet, ce se se ni sploh nc zgodil? naslednic ko ga vidis ga zalizi” jz se potem zacnem valat od smeha in o ti fak jst se morm resno zdele ucit in se bom. Pa mal bom shujsala, usak dan bom delala trebusnake/sklece/vaje za rit al pa laufanje.
Ah pa sej ne vem vec kaj sem pravzaprav hotla napisat
