dez
tivolsko igrisce samuje
solze
otroski smeh so utopile
samota
v meni se stopnjuje
evforija
ze zdavnaj se je umirila
iluzija
v kateri sem se izgubila
tla
pod nogami so se oddaljila
komad
najin, ki poslusal si ga rad
mesto
polno spominov je obstalo
zvezde
so se skrile za oblaki
ti
…
Pogresam ga, zelo, morda prevec. Nazadnje sva se dobila priblizno 3 tedne nazaj, ce bi se vsaj kaj javil, poslal sms, ampak ga ne.
Vem, da je trenutno polno zaposlen, da preprosto nima casa za nic, pa me je vseeno strah. Strah me je, da se bo na novo zaljubil, da me ne bo vec potreboval, da me ne pogresa, da je sam pri sebi naredil konec zaradi mojih (ne)reakcij…
Taksnih paranojicnih kriz sem dala cez ze nesteto in morda je tudi to le nekaj prehodnega, dokler se spet ne vidiva. Vem, da se bo nekoc to zgodilo, nekega lepega dne, bo med nama tisto vec minilo. Ostala bova prijatelja ali pa tudi ne, to zdaj ni pomembno. Vem da se nekoc ne bova vec potrebovala, ampak jaz se sprasujem ce je ta trenutek prisel ze zdaj in si zelim da ni. Ugotavlajm, da si ga pravzaprav ne upam preboleti (niti nocem) in ugotavljam, da sem imela nesteto priloznosti, a za potek dogodkov ne bom krivila samo sebe. Polovico krivde tako ali drugace nosi on. Jaz sem tam zanj, on je tisti, ki ima punco, torej…
Moj svet se vrti okoli njega, tako kot milijonu drugih deklet, z le to razliko, da ga jaz poznam taksnega kot je, one pa si ga lastijo. Ampak kot pravi Meryl Streep v Moji Afriki: “He was never ours, he was never mine..” In ce ni (bil) moj, potem tudi njihov ni. Ne glede na vse, namrec jaz nisem ena izmed stevilk s kolikimi je bil.
In vcasih ga pogresam tok da boli.
Ga zelo obcudujem, genialne stvaritve, ceprav mi njegova dela niso prav zelo blizu…
Milo receno, kurc.
V meni se ze nekaj casa nabira, zadnje dni se posebaj hitro. V zadnjih nekaj dneh je na mojem seznamu vsakodnevni trenutek poziranja solz. Ampak ne bom jokala, ne se.
Cakam… cakam da se nabere, se vec, da bo se bolj bolelo in da bo solz ne za en lavor ampak dva. Solze sparam, tlacim vase in kopicim. Morda jih sparam zanj, za trenutek, ko bom tudi jaz svojo bolecino delila z njim. (Vsaj videl bo tezko pricakovano reakcijo, ki je sicer ne pricakuje in je ne bo pozabil, nikoli.) [in moje solze bodo utopile tvoj spomin -iz tega bi lahko pesmco napisala, ampak stavk kot sam je lepsi]
Ja, skrivam se za masko, pa kaj pol, se naprej se bom. Lazje je, tisti ki so me pogruntali so me tako ze, tisti ki me niso do zdaj, me tudi nikoli ne bodo. Ne rabijo vedeti, ne morejo in nocem da pomagajo. In ja, vcasih me je strah, da se bi v meni prevec nabralo, ampak se ne bo. Z nekaterimi ljudmi o tem lahko govorim, ceprav tudi oni ne vedo o cem pravzaprav govorimo. Jaz vem in to je dovolj. Kar sem potlacila vase, naj tam tudi ostane, nima smisla vlecti ven in pogrevati. Zato se bojim psiholoskih testov, ker bi lahko povedali kaj, cesar nocem vedeti. Nazadnje tudi bi, ce jih ne bi resevala na blef po domisljiji.
Ljudje zame pac mislijo da sem mocna osebnost, da imam samozavesti zase in se za tri ostale, da imam o vsem svoje mnenje, ki jih argumentiram z povzdigovanjem glasu: »to tko je pa fertik in mi ne bo noben reku drugac!«, da sem upornik, da mislim s svojo glavo…
No ja, taksna nisem, a taksno me poznajo. Taksna sem tudi pred tistimi, ki so me spregledali, razlika je le, da njim vcasih povem kaj vec in da dojamejo tudi, ko za druge, stvar spremenim v zajebancijo.
Z veseljem poslusam in skusam pomagati, drugim, ko pride do mene je zgodba popolnoma drugacna. Seveda imam za vse svoje mnenje, a nikoli ne povem kaj zares mislim, kaj sele kaj zares cutim. Ne jokam v javnosti, ne jokam prijateljem, jokam v svoji postelji objemajoca povster in poslusajoca depresivne komade, ja takrat jokam, drugace pa ne. Moja najboljsa prijateljica me je le slisala, po telefonu, pa tisto sploh se ni bil jok, bila je sokirana, baje si niti allstark ni znala zavezati. No nasprotno sta me dva najboljsa prijatelja, dobesedno videla jokati (enkrat, edinkrat in nikoli vec). Lani, na smuciscu sem iz nica padla v jok. Njuna obraza sta izrazala grozo in zaskrbljenost, po objemih pa sem samo se bolj jokala, kaj naj bi naredili tako ni vedel nihce. Jaz pa sem se naprej neutolazljivo jokala.
Jaz pac ne jokam, trudim se biti vesel pozitiven clovek (vecino casa sem) in ce se slucajno zlomim, nikoli nihce ne bo moral priti v mojo blizino in vedeti kaj je narobe, preprosto ni treba da vejo.
Nasplosno pa se v meni trenutno nabirajo paranoje. Se sama ne vem ali se samo prepricujem ali je res tako, ampak strah me je, da se oddaljujeva. Da si ga ne morem vec »lastiti« oz. da se je na novo zaljubil, da me ignorira, ne potrebuje in ne pogresa vec… Saj vem, da ne bom vecno v njegovem zivljenju, da se bo odprl se marsikomu in se marsikoga ljubil, pa vseeno. Upam, da so to le moja dramatiziranja, norosti in panika, bomo videli… Or maybe he could just kiss me, vse bi bilo lazje, ali pac?
cool by Gwen Stefani [v tem komadu se res najdem in v tem komadu me najdejo tudi drugi, oziroma naju najdejo]
It’s hard to remember how it felt before
Now I found the love of my life
Passes things, get more comfortable
Everything is going right
And after all the obstacles
It’s good to see you now with someone else
And it’s such a miracle that you and me are still good friends
After all that we’ve been through
I know we’re cool
I know we’re cool
We used to think it was impossible
Now you call me by my new last name
Memories seem like so long ago
Time always kills the pain
Remember Harbor Boulevard
The dreaming days where the mess was made
Look how all the kids have grown, oh
We have changed but we’re still the same
After all that we’ve been through
I know we’re cool
I know we’re cool
Yeah, I know we’re cool
And I’ll be happy for you
If you can be happy for me
Circles and triangles
And now we’re hanging out with your new girlfriend
So far from where we’ve been
I know we’re cool
I know we’re cool
When you think we’re lost, we’re exploring.
What you think is worthless I’m adoring.
You don’t want the truth, truth is boring.
[Tripping-Robbie Williams]
svoboda by paul eluard
Na svoje solske zvezke
na pisalnik na drevje
na pesek na sneg
pisem tvoje ime
na vse prebrane strani
na vse nepopisane liste
kamen pepel papir in kri
pisem tvoje ime
na zlate podobe
na orozje vojscakov
na kraljevsko korno
pisem tvoje ime
na dzunglo in puscavo
na gnezda na bodicevje
na odmev otrostva
pisem tvoje ime
na cuda noci
na beli kruh dnevov
na zarocene letne case
pisem tvoje ime
na vsako krpo sinjine
na ribnik plesnivo sonce
na jezero zivo luno
pisem tvoje ime
na polja na horizont
na pticja krila
in na mlin senc
pisem tvoje ime
na zivahne poti
na razprostrte ceste
na trge ki prekipevajo
pisem tvoje ime
na prizigajoco se luc
na luc ki ugasa
na svoje zdruzene hise
pisem tvoje ime
na mah oblakov
na znoje neviht
na gosti pusti dez
pisem tvoje ime
na sijoce oblike
na zvonove barv
na otipljivo resnico
pisem tvoje ime
na razpolovljeni sad
ogledala in svoje sobe
na svojo posteljo prazno skoljko
pisem tvoje ime
na svojega jescega neznega psa
in njegova cujeca usesa
na njegovo nerodno taco
pisem tvoje ime
na odskocnico svojih vrat
na domace stvari
na plimo blagoslovljenega ognja
pisem tvoje ime
na vse zaroceno meso
na celo svojih prijateljev
na vsako ponujeno roko
pisem tvoje ime
na sipo presenecnj
na pozorne ustnice
tik nad molcanjem
pisem tvoje ime
na svoja unicena zavetisca
na svoje podrte svetilnike
na steno svojih skrbi
pisem tvoje ime
na oteplost brez zelja
na golo samoto
na stopnice smrti
pisem tvoje ime
na povrnjeno zdravje
na minulo nevarnost
na upanje brez spominov
pisem tvoje ime
in z mocjo ene besede
zacenjam novo zivljenje
rojen sem da te spoznam
da ti izrecem ime
svoboda.
Strgal se mi bo, pomagaj mi (ti?). Moja volja niha gor in dol in gor in dol in tako naprej, nazaj in se naokrog. Zadnjih nekaj dni imam mesno-bozicno-slab pop-raznezene dneve. No pa razclenimo. Kljub temu, da sem danes za malico pojedla naravnost bozanski vegeterjanski sendvic, se mi pred ocmi prikazujejo pecenke in zrezki (take filmsko stripovske scene v oblackih). No to se mi odvija pred ocmi, v glavi je pa druga pesem. Konkretno se mi v glavi vrtijo bozicne pesmice in slab pop ala britney spears, pussy cat dolls in ostalih cvetk (sploh ne vem od kje jih poznam!) nad katerimi se nacelno zgrazam. Kar pa je pri vsem tem najhujse in me je hvalabgu zadelo sele danes, je pa Sasa Lendero z Ne grem na kolena. Komad si komajda zasluzi naziv komad, vrti se mi pa ze cel dan. Slo je tako dalec, da sem ga prepevala s sestro in skakala po sobi. Se sama ne morem vrjeti. Moram povedati, da je ta komad prav zahrbten, naskocil me je namrec, nichudega sluteco (brez opozorila) ko sem ga zaslisala na radiu. Moja normalna reakcija bi bila: zavijem z ocmi, spacim obraz kot da bom skozlala najmanj kosila prejsnjih treh dneh in depresija bi se poglobila. Moja rekacija je bila: zavijem z ocmi, se nasmehnem, nasmeh se razvije v napad smeha, komad se mi se cel dan vrti v glavi. Ni normalno. Plesem pred hladilnikom (nikoli ne plesem, nikoli in nikjer) in hopsam po stanovanju (sploh nisem vedela da znam hopsati). Pa, kot da ne bi moglo biti hujse, sem se dva dni nazaj raznezila, ko sem sla mimo otroskega igrisca. OK, custva raznezenosti, sem zatrla, potlacila vase, sama sebi prisegla, da tega ne sme noben izvedeti in si dopovedovala da ne maram otrok. Seveda jih nameravam imeti, in to 2, pa imena, ne glede na spol, tudi ze vem, samo vseeno, trenutno nisem ravno v obdobju obozevanja otrok, vsaj do pred dveh dneh nisem bila. Niso mi ravno lepi, tudi srckani ne, ne zdijo se mi prijazni in zelo so nadlezni. Izjema so samo temnopolti, pa se ti samo ko spijo, ali pa ce so nad 4 leta, igrajo nekje, kjer jih lahko vidim, ne pa tudi fizicno dozivljam. (Bojda me imajo otroci radi, priznam, ce je otrok prijazen, nenadlezen, je dokaj nebolece. Ce so okoliscine primerne sem se sposobna celo ukvarjati z njim, ampak vseeno naj ne preide v navado, ker ko bo moj cas, bo tako ali tako cas.) Zdaj pa se sokirano prekladam po stanovanju in se smilim sama sebi (na NEdepresiven nacin), pa se prepevam si. Kmalu bom zrela samo se za norisnico, zgrozena sem sama nad sabo, zatorej mi zazelite da cimprej mine in da hitro okrevam, ker se stvar lahko razvije v kaksno stalnico tega pa nocemo. Ker Britney Spears pac ni nikakrsen ideal, pecice pa ne znam prizgati, zato tudi pecenke odpadejo.
Sicer pa: ne grem na kolena, mi se ne damo 
temna ulica,
tvoj vonj ujet pod ulicno svetilko,
jaz sama v gozdu sanj
